Futurologi se, ko iščejo zaposlitev, zavedajo, da bodo opravljali sila nehvaležno delo. Ne le, da bo delodajalec od njih zahteval poljuden in argumentiran vpogled v tehnološki in družbeni razvoj človeštva, pričakoval bo tudi, da se sprijaznijo s tem, da jih večina preostalega sveta ne bo jemala resno. Še več, njihov vpogled se bo moral izkazati za edinstvenega, v določeni meri za pravilnega, njihove hipoteze o razvoju kot utemeljene, zaključki, izpeljani iz njih, pa koristni. Navkljub naštetim zahtevam se med futurologe prišteva vse več ljudi. Če mi ne verjamete, zgolj preiščite medmrežje: marsikatero izmed globalnih podjetij ima v svojih vrstah zaposlenega futurologa - Cisco, Ford, Microsoft -, pri futurologih-svetovalcih iščejo nasvete odmevne stranke - Visa, NFL, Google -, celo na borzah dela se pojavljajo oglasi za delovno mesto futurologa - LinkedIn.

Slutiti je, da bo obrt sčasoma postala legitimna in specializirana, s tem pa bo spreobrnjen stereotip, po katerem futurologično žilico najdemo izključno v vodjih tipa Steve Jobs in tehnoloških izkušencih tipa Jaron Lanier. Za vse tiste, ki se na tej točki štejete med prepričane o relevantnosti futurologije, a ne veste, kakšen naj bi bil njen vpliv na povprečni vsakdanjik, naj omenim zgolj dve dejstvi: Karel Čapek je izumil besedo robot, Alvin Toffler pa koncepte “disruptive”, “game changer” in “change agent”, ki jih množično uporabljamo za opisovanje ekonomskih sprememb, izhajajočih iz informacijske tehnologije.

Cilj pričujočega uvoda ni premamiti vas k vstopu med vrste futurologov. Njegov namen je zgolj prepričati o smiselnosti razmisleka o tem, kaj biti futurolog pravzaprav pomeni, kaj je njihova naloga in kaj se od njih lahko naučimo, k čemur je avtorja spodbudila leta 2017 izdana knjiga The Heart of the Machine avtorja in futurologa Richarda Yoncka. Še preden začnemo, povejmo neposredno: gre za popolnoma povprečno berilo, polno popolnoma povprečnih uvidov, s popolnoma povprečnim slogom in lahko dosegljivim naborom literature. The Heart of the Machine je eno izmed tistih del, za katerega lahko rečemo, da ne bi ničesar izgubilo, če bi zapisano oklestili za približno tri četrtine in preostale strani namenili čemu drugemu. Vendarle menim, da je bilo knjigo vredno prebrati, in to ne zgolj zato, ker me je odvrnila od tega, da bi kadarkoli spet zašel v “tisti” del knjigarne.

Tema, ki jo Yonck poskuša obelodaniti, je povezava med čustvi in tehnologijo. Natančneje; ukvarja se z vlogo čustev v svetu ljudi, čustev pri stvarjenju umetne inteligence ter človeka v svetu umetne čustvene inteligence. Ker to počne s pogledom, uperjenim v prihodnost, svoje pisanje imenuje futurologično. Izhodiščna tematika sama po sebi zveni zanimivo, povsem nekaj drugega pa je njena realizacija. Yonckova težava je, da se svojemu predmetu posveča površinsko. Z zanosom piše o vojaških robotih, možganskih vsadkih in čustvenih osebnih asistentih, a nikoli zadovoljivo ne očrta njihovih tehnoloških ali teoretskih predpostavk. Rečeno drugače, o svojih sklepanjih nikoli ne ponudi konsistentnega argumenta.

Tudi ko poskuša napako popraviti, bralca spotoma opozarja, da za globino njegove razprave vselej stoji negotovost. Teorij zavesti je namreč toliko, kolikor je nevroznanstvenikov, obseg njegove knjige bo za resno razpravo vselej premajhen, nekateri sklepi pa bodo do nadaljnjega lahko utemeljeni izključno na avtorjevi intuiciji. S tem seveda ni nič narobe. Opozarjati na slepe pege lastnih argumentov je hvale vredno dejanje, vendar to velja le, če avtor argument sploh postavi. Ob branju The Heart of the Machine ima bralec občutek, da ga Yonck po svetu čustev in tehnologije vodi tako, kot vodi otrok starša po trgovini z igračami; še preden imajo otrokovi možgani čas sprejeti odločitev o izdelku, oči njegovo telo vodijo k naslednji polici, starš pa zgolj sledi in v poplavi informacij preverja, kako debela je njegova denarnica.

Poplavo mnenj, ki futurologiji jemljejo kredibilnost, na površju obdrži premislek, ki sledi prebranemu delu. Na vprašanje, zakaj futurologične knjige sploh obstajajo, lahko odgovorimo s tem, da je potreba ljudi misliti prihodnost. Ugotovitev ni nova – znanstvena fantastika, horoskopi, vidci, bralci rok – vse to so skupine načinov in ljudi, ki svoj živelj stavijo na prihajajoči čas ter so v tem uspešni, v kolikor uspešnost merimo z nadaljevanjem lastnega obstoja. Na poslušalčevo razočaranost nad futurologijo samo lahko odgovorimo s tem, da futurologi o prihodnosti postavljajo hipoteze na način, ki v temelju zahteva splošnost sklepov, izpeljanih iz njih - prihodnosti ne mislijo, temveč jo govorijo. Ko prihodnost mislimo, jo napovedujemo. Svoje argumente zastavimo za neko napoved in nato čakamo na njeno morebitno izvršitev. Ko prihodnost govorimo, jo pričakujemo. Opazujemo trenutno stanje in iz njega poskušamo izluščiti trende, ki bi omejili njeno naključnost.

V prvem primeru argumentiramo v sedanjosti, s pogledom, uprtim v prihodnost - to počnemo v omejitvah trenutno znanih dejstev in besedišča. V drugem primeru prav tako argumentiramo v sedanjosti, a je naša naloga razločiti, kako se bo sedanjost preslikala v prihodnost - govorimo v sedanjosti, glede na sedanjost, z besediščem in dejstvi, ki izhajajo iz same preslikave. Futurologija, če je vredna svoje besede, zato ne temelji na mnenju, temveč na oblikovanih scenarijih. V tej milejši obliki napovedovanja govorjenje prihodnosti prestopi v njeno mišljenje, kar je rešilna bilka futurološkega projekta samega. Prestop se lahko zgodi smiselno, kot na primer v praksi, kjer futurologi podjetjem dostavljajo vpoglede v njihovo umestitev znotraj različnih ekosistemov. Opozarjajo jih na širino silnic, ki lahko vplivajo na učinkovitost njihovih izbir, razvojnih alternativ, vendar se o samem načrtovanju in dejanskih odločitvah ne izrekajo.

Kjer se prestop nima kje zgoditi, se nahajajo nezadovoljni bralci. Futurologija v njihov svet namesto ožanja vnaša negotovost in tako izpodjeda samo sebe. Šele v prepadu med mišljenjem in govorjenjem pa postane vidna lastnost, ki prihodnost v resnici dela zanimivo in nas znova vleče v razmišljanje o njej - vezanost na naključje. Priznajmo si, resnično zanimivi niso tisti dogodki, ki od daleč naznanjajo svoj prihod, temveč tisti, na katere se ne moremo pripraviti. Zaradi njih razvijamo negativne strategije, ki ne predpostavljajo, kaj se ima zgoditi, temveč kaj storiti, če se to, kar se ima zgoditi, ne bo zgodilo. To so dogodki, ki jih ne moremo ne napovedati in ne pričakovati. Lahko bi se reklo, da morajo takšne vrste dogodki biti ustvarjeni oziroma jih ustvarimo sami. So živa vrsta prihodnosti, katere bleda senca je futurologija.

Spisal vajenec Miha Sterle.

Brali smo Hannah Arendt. Iskali smo revolucijo, pa je nismo našli. Trkali smo, a odprla nam je le slaba vest. A skozi branje se je artikulaciji ves čas izmikala osnovna misel: revolucija Hannah Arendt, če bi se je lotili zase, dejansko ni revolucija. Njena revolucija – revolucija prijateljev, zaupnikov – ne bo v tem do roba polnem svetu nikoli segla preko meja tesnih, a trdnih zvez in malih srečanj: kjer se srečujemo enaki, ne moremo enaki tudi postati. 

Kultura / Teorema

»Oni so z zatiranimi«: Marx, Lenin, Arendt, Revolucija.

O svobodi in revoluciji pri Hannah Arendt in Karlu Marxu

Vid Bešter

 / 17. 2. 2019

Danes se lotevamo druge naloge, drugega vprašanja: kaj nam Arendt dejansko pušča, če ne revolucije? Neko čustvo in neko strast, kot smo zapisali. Prebuja zavest, da si želimo prav svobode – tudi ko koraka le misel, lahko slišimo rožljanje verig. In če prisluškujemo utripom srca, lahko slišimo, da smo zvezani s tisoč in eno privatno, moralno in javno vezjo, če opazujemo svoje geste, pa vidimo, da si prizadevamo tako ali drugače iztrgati male prostore svobode in delovanja zase.

Dobro že razumemo, da vsaka svoboda s seboj prinaša svoja zatiranja, vsako zatiranje pa spregleduje svoboščine. Vemo torej, da ne bomo nikdar toliko svobodni, da ne bi hoteli biti še bolj. Kadarkoli - tu je uvid Hannah Arendt, ki je blizu Foucaultu - se zavemo svoje nesvobode, se v resnici zavemo meja svoje svobode in jih hočemo širiti. Kot pravi nekje Althusser: otoki komunizma vedno že obstajajo. Nobena svoboda ni večna, nobeno zatiranje ni totalno.

Kje najdemo danes prostore svobode zase, v katerih se srečujemo enaki in se najbolj zavedamo svoje nemoči? Kje jih ustvarjamo in za koga? Med prijatelji, za prijatelje in z njimi – v prav arendtovski maniri. Toda druščine enakih in tovarišije prijateljev so majhne, nikoli ne bodo zbrale moči, da nas vse osvobodijo ali celo zavladajo – nikoli ne bodo postale družbe. Zakaj ne? Ker so zadovoljne same s sabo – z notranjim prostorom svobode, kjer je mogoče realizirati željo po delovanju.

Ali se bo zavezništvo akademikov kdaj povezalo z neumnimi in nerazsvetljenimi množicami? Ali bodo kdaj stopili v federacijo z druščinami čistilk, gradbenih delavcev, kmetov, s katerimi nas ne druži prijateljstvo? V resnici nas vse to niti ne zanima dobro. Hočemo najprej zase in za svoje, šele potem za svet in za proletariat. Kdo je tako predan, da bi se odpovedal življenju in prijateljstvu, ljubezni in strasti v dobro sveta?

Dejansko nismo komunisti: nimamo ne gibanja, ne partije, ne države – pa tudi predanosti in discipline, da bi jih gradili, ne. Tudi delavci nismo - prej obratno -, ne živimo še pod diktatom nujnosti, samo slutimo jo na obzorju prihodnosti, ko nam bo odvzela še tisto svobodo, ki jo imamo. Če smo torej levičarji, smo to predvsem preventivno, da bi si svobodo obdržali, ne da bi se osvobodili, da bi si obdržali svojo tolpo, svojo stranko, svoje tovariše.

Ko zadevamo ob notranje meje svoje svobode, vedno znova spoznavamo, da jo je, kolikor jo potrebujemo prijatelji, mogoče kupiti. Zemljo, hišo, vas, otok, vrt – hortus conclusus nam je povsem zadosti. Naš bojni krik? Postanimo podjetniki – kupimo si svobodo! Ko je enkrat vzpostavljena svoboda med nami, zakaj bi se povezovali?

Realno smo torej anarhisti – foucaltovski, deleuzejanski; muči nas sicer odsotnost delovanja, obsedeni smo z vprašanji oblasti in z željo po prisotnosti in vplivnosti v svetu in življenju. Kadar se ne zavedamo svoje lastne želje po svobodi, izumljamo zatiranja, upore in osvoboditve. Slišite tu, kakor odmev, sentimente Hannah Arendt? Ne smemo več mešati svobode in osvoboditve, kajti škoduje nam – toda predvsem psihološko.

Ko se zavemo svoje svobode, ko ta dobi obliko, ko se, kjer smo dva ali trije zbrani v njenem imenu, beseda naseli med nami v mesu, ne seže več kaj prida daleč. Vsakdo hlepi najprej po dejavnih prijateljstvih, po skupnem življenju in delovanju, po souporabi. Toda ali so to pojmi javnosti? Ali so to politične kategorije? Arendt jih išče pri Grkih, Agamben jih najde v srednjeveških samostanih … Navsezadnje se izkaže, da je politično za naše branje in uporabo Hannah Arendt povsem odveč. Potem ko nas spomni na svobodo, storimo bolje, če beremo rimske stoike, Deleuzea, Foucaulta in Althusserja. Tehnike življenja, mišljenja in srečanja so tiste, ki jih bolj kot politiko potrebujemo za svojo svobodo.

Če pa želimo svobodo širiti onkraj imanence prijateljstva, če hočemo torej zares biti politični, potem bomo prek vezi tovarištva morali stopiti v čevengurski komunizem – ne Arendt, ampak Bogdanov, Marx in Lenin. Ko beremo Marxa in Lenina, nas preseneti njuna skromnost – komunist je skromen v svojih zaključkih in širok v svojem razgledu. Prva naloga komunista - kot estetične in etične subjektivnosti - je preučiti položaj, uvideti svoje mesto in možnosti delovanja. To smo počeli in to je vir naše melanholije. Druga naloga komunista - kot političnega akterja - je izpeljati skromne zaključke in jih udejanjiti. Kaj smemo zahtevati? Vse. Toda kaj smemo pričakovati?

Revolucija Hannah Arendt bo vedno ostala revolucija svobode, ki traja le toliko kot človeško prijateljstvo, to pa je manj kot človeško življenje – z njo smo lahko zadovoljni, kajti lajšala nam bo ure do večnega pokoja, toda za njo ne bo ostala nobena sled. Zato je obsojena na rousseaujevsko usodo vseh človeških izumov: vedno znova pozabljena, vedno znova izumljena. Nad vrata svojih komun pa bomo zapisali in v svojih meditacijah premlevali skrivnostne Brechtove verze:

»Tvoja revolucija se bo končala s tvojim koncem,

toda, ko prideš ti k svojemu koncu

gre naša revolucija naprej.«

Korenine mednarodnega dneva žensk so tesno povezane s socialistično feminističnimi gibanji na začetku dvajsetega stoletja. Zgodovinsko izhajajoč iz tega ozadja, praznik ni povezan le z borbo za ozko in abstraktno definirane politične pravice žensk, temveč je močno zraščen s problematiziranjem vloge žensk v kapitalizmu kot produktivnih in hkrati reproduktivnih delavk, zavedajoč se neločljive povezanosti med obojim. Možnost emancipacije žensk je bila videna kot osvoboditev od specifične opresije, ki jo nek segment prebivalstva doživlja v historično edinstveni družbeni formaciji in je na drugi strani del izkoriščanja celotnega proletariata.

Tovrstva kontemplacija se danes na prvi pogled sliši preveč abstraktna in anahronistična, da bi lahko zajela domnevno radikalno drugačno, predvsem pa znatno kompleksnejšo situacijo, v kateri se trenutno nahajamo. Socialistični izvori so v najboljšem primeru vredni le simbolne omembe, ki že implicira domnevno preseženost. Vendar se ob spremljanju dominantnih diskurzov, ki pritičejo mednarodnemu dnevu žensk, a tudi glede na širšo aktivistično feministično stanje pri nas, zdi resnejša vrnitev k izvorom nujna. Predvsem se je ključno vprašati, ali delna sprememba pojavne oblike res pomeni tudi spremembo družbenih procesov, ki za njo stojijo. Naslednji in enako pomemben poudarek je na nekritični rabi koncepta patriarhata kot nečesa nezgodovinskega ali, bolje rečeno, nadzgodovinskega. A patriarhat, kot trdi sociologinja AnnaPollert, v nasprotju s kapitalom nima lastnega gibalnega motorja, ni torej avtonomen subjekt tako kot kapital.

Na to je pomembno pokazati s prstom, saj se dominantni mainstream diskurzi, ki bodo vobče slišani in vidni na današnji dan, poslužujejo predvsem logike učinka spola. Vprašajo se denimo, kako spol deluje v sinergiji z nasiljem nad ženskami, spolnimi stereotipi, sovražnim govorom in tako dalje. Zato se v ozadje potiska vprašanje, zakaj spol sploh deluje. Posledica tovrstnih pristopov je neproduktivna in krožna tavtološkost. Oziroma z besedami marksistične feministke Marthe Gimenez: razlaganje abstraktne moške nadvlade na osnovi pojavov, iz katerih ravno sklepamo na njih. Plemenitosti razkrivanja in opozarjanja na problematičnost seksizma v javnih diskurzih ter problematiziranju dajanja publistične vidnosti tovrstnim osebkom v javnih občilih seveda ne bomo zanikali. Nasprotno. A sporno ostaja dejstvo, da gre za eno glavnih orodij aktivizma danes, vsekakor pa najbolj vidno.

Že skoraj tradicionalno sta festival Rdeče zore in spletni portal spol.si pred mednarodnim dnem žensk za nagrado bodeča neža nominirala najbolj seksistične izjave minulega leta in problematičnost teh izjav tudi utemeljila. Za ponazoritev splošnega etosa diskurzivne linije lahko rahlo arbitrarno navedemo argumentacijo za nominacijo pisatelja Branka Gradišnika: “[g]re za nizanje spolnih stereotipov, na podlagi katerih avtor izjave vzpostavlja vrednostne sodbe o značilnostih posameznega spola. Skratka, ponavlja delitev na prirojeno žensko in moško naravo, kot da ne bi bile_i vse_i vzgojene_i - tako se pač berejo podčrtaji - v družbi, pri čemer naj bi bila za ženske rezervirana družbeno manj ugledna in slabše plačana dela. Stara, poznana šovinistična klasika.”

Stara šovinistična klasika, stereotipi torej, na podlagi katerih naj bi se šele osebke ženskega spola prerazporejalo na slabše plačana delovna mesta. Argumentacija na eni strani poda sporočilo o obstoju abstraktnih stereotipov o naravi žensk, njihovo diskurzivno razbitje pa naj bi temeljno prispevalo h koncu ravno tako abstraktnega patriarhata. Po drugi strani hkrati implicira, da gre v prvi vrsti za borbo seksističnih moških za ohranitev lastnih privilegijev, in ne za sistemsko ter ekonomsko problematiko, na katero se lahko ti predsodki šele oprejo.

Na podoben način je soorganizator bodeče neže, spletni portal spol.si, speljal projekt Medijski spol. V grobem je šlo za problematizacijo nerealne reprezentacije in seksualizacije ženskih teles ter slavljenja večje diverzitete prikazanih teles, kar je danes sicer vse uspešnejša marketinška strategija. Vprašanje, zakaj obstoj tovrstnih lepotnih idealov v prvi vrsti prizadane predvsem ženske, ostaja nenaslovljeno. Ni nepomembno, da je projekt sofinanciralo Veleposlaništvo Združenih držav Amerike. To je seveda tudi dominantni diskurz liberalnega feminizma, ki je še posebej kritično nekritičen ravno v ZDA.

A kaj pomagajo uravnotežene reprezentacije telesa vseh oblik, spolov in spolnih usmerjenosti na reklamnih panojih in v filmih ob dejstvu, da ZDA ne zagotavljajo niti plačanega porodniškega niti starševskega dopusta? Prav tako ne zagotavljajo vrnitve na isto delovno mesto ter nimajo mreže finančno dostopnih vrtcev. Tovrstne politike kakopak ne naslavljajo realnih težav večine žensk in neposredno koristijo oziroma so fokusirane le na njihov majhen delež, to je žensk, ki so relativno dobro finančno situirane.

Takšne debate preobračajo pozornost od procesa repatriarhalizacije, ki se na naših tleh bolj ali manj intenzivno dogaja vse od razpada Jugoslavije. Dovolj zgovorno je že dejstvo, da so diskurzi identitetnih politik za kapitalistično oblast sprejemljivi, saj so nenevarni in je ne ogrožajo. Čeprav repatriarhalizacija v Sloveniji ni tako očitna kot v drugih tranzitnih državah. Ohraniti ji je namreč uspelo ključne jugoslovanske feministične dosežke: mrežo otroških vrtcev in domov za starostnike, plačane porodniške in starševske dopuste in podobno.

To pa je zgolj relikt socializma, h kateremu se v zadnjem času bolj malo prispeva, resnejše ukvarjanje z omenjenimi dosežki pa niti ni skladno s fiskalnim upravljanjem kapitalistične države. Z njihovim krhanjem se bo položaj žensk močno poslabšal, interese večine žensk pa bodo bolje naslovile konservativne politike s ponujanjem nagrad za rojstva otrok, daljšimi porodniškimi in zaposlovanjem za krajši delovni čas, kar je na dolgi rok problematično in ženske ponovno zapira v zasebno sfero. Glavno vprašanje je torej, kaj lahko naredimo, ko se izgubljajo osnovni temelji ženske emancipacije - njena družbeno-ekonomska narava.

Položaj večine žensk v sodobnem kapitalizmu še vedno oklešča zelo materialen dejavnik, ki v feminističnih razpravah zaradi straha pred esencializmom ostaja tabu: potencialna možnost zanositve. Dasiravno je trditev radikalne feministke Shulamith Firestone, da je ključ do ženske emancipacije v prestavitvi nosečnosti izven telesa ženske, ahistorična, v grobem vzdrži. To hkrati še ne pomeni, da je ta razlika kot taka dejavnost družbene neenakosti, temveč takšna postaja šele v specifičnih družbenih formacijah, denimo v kapitalizmu.

Že sama potencialnost odstotnosti ženske z delovnega mesta je za kapital riskantna. Zato se premalo poudarja, da do popolne družbeno-ekonomske emancipacije žensk v kapitalizmu niti ne more zares priti. To je bilo mogoče doseči le z visoko stopnjo podružbljanja skrbstvenega in reproduktivnega dela. Ne gre za neposreden nastop zoper konkretna gibanja, prej za očitek umanjkanja refleksije, da neka realna emancipacija za veliko večino žensk sistemsko ni možna.

Nostalgična je bila vajenka Zala.

“in tako tu, v tem mirnem mestu ves čas nekaj doni,

še pravijo, da vojne ne bo seveda ne bo,

prepleteni časi

in ta repeticija,

ta eho sedanjosti, kredo potencialnosti,

to je torej novi človek.” (Nina Dragičević, Ljubav reče greva)

Ali je mogoče ne pripadati svojemu času? Se je mogoče izpahniti iz njega, mu je mogoče po-ostati tuj, neprilegajoč, neprimeren? Ni mogoče, moramo reči najprej, kajti tega bi ne preživeli, dokler smo živi, smo zapisani svojim pogojem, svojim okoliščinam, svojim običajem. V linearni zgodovini moramo tako razumeti pojem usode. Vsem so nam dani pogoji in problemi časa, v katerem živimo. Zavedati se teh pogojev, razumeti svoja določila, to je amor fati, najžlahtnejša moč kritike v marksizmu … Zgrabiti svoj čas in svojo usodo, kakor hazarder, ki oceni svoje karte, ki pred metom v rokah čuti nepristranske kocke.

Drugače rečeno: ni mogoče biti ne zakasnel, pa tudi prehiter ne. Vsaka neprimernost času je lastna svojemu času. Celo ko smo svojemu času najbolj tuji, če bi bili denimo nekakšni amazonski indijanci, ki jih je presenetil zahrbtni antropolog z digitalno uro, vendarle pripadamo istemu času, pripadamo mu najmanj kot poslednji in izumirajoči, pa vendar. Nikogar ni, ki bi doživel na svoji koži vse pogoje, ki jim pripada, za katere ima možnost, pa to še ne pomeni, da jih ni. Skratka, nobenemu življenju ni mogoče očitati: prestaro si, zamujaš, prehitevaš. Vsa si pač delijo enako vsoto potencialnosti, ki jo imenujemo sočasnost.

Nikoli se torej nismo rodili prepozno - prezgodaj, to že; včasih nam pač kaj manjka ‒, zmožni smo artikulirati in razumeti samo probleme enega časa, svojega časa: kar pozabljamo in česar se spominjamo. Konzervativni instinkt je vedno najbolj sodoben, najbolj pripada kontradikcijam neke dobe ‒ ali je kakšen boljši dokaz, kakor naša doba konzervatorskih progresivnih gibanj? Brati zastarele besede pomeni odkriti nov problem še enkrat v svojem času; pisati utopijo ‒ iz prihodnosti, ki postane bolj otok ali kontinent kot časovna dimenzija, zgrabiti svoj čas. Zgrabiti lasten čas, da bi v njem živeli, povsem zadostuje, da si v njem tudi delimo prostor. Vsaj kolikor je cilj svoboda v času, tehniki in prostoru. To pomeni deliti si probleme. Tudi delati si probleme, živeti svojemu času primerno.

A moramo nadaljevati, pogledati z druge strani, je mogoče. Kocke je treba vreči, karte razkriti. Življenje je mogoče zavrniti, ga ne preživeti. Ali je navsezadnje kdo, ki je preživel svoj čas? Tudi preživeti ni mogoče, neizbežno je postati času neprimeren. Kajti smrt ni dogodek, ko sojenica-usoda prestriže nit življenja, ampak je tisoče malih intervencij v življenje ‒ po malem, komaj opazno, večinoma nezaznavno se ves čas že ločujemo od svojih določil. Iztrgati se času, to je čisti jackpot ali čista izguba, mirna roka pri metu tiste zloglasne kocke, ki ne bo nikdar odpravila naključja. Sreča ali nesreča ‒ drugi časi, druge možnosti, ki se oglašajo v nas.

Kaj torej pomeni govoriti skozi in preko nekega časa? Zgrabiti ga tam, kjer se rojevajo njegove nesočasnosti, kjer v življenje intervenira smrt in v pomnjenje pozaba. Videti, kaj še vztraja in kaj izginja, najti to točko ‒ problem ‒ in jo artikulirati. Tam nekje se namreč odpirajo izhodi v prihodnost, kjer se v polnem svetu prostor prazni, čaka nestrpno neka potenca možnost, da se udejanji.

Menimo, da je staro željo literatov po nesmrtnosti bolje razumeti iz tega. Do najmanjšega med njimi so pisali za svoj čas, a bolj ko so se mu odtujevali, bolj so v svojem pisanju odkrivali nekaj, kar bomo, malo počez, imenovali male smrti. Užitek izginotja, utrujenost, v kateri sočasnost odmeva kot preteklost in raje govori prihodnost. Iz tega lahko izpeljemo: še premalo tezne literature imamo. Če kaj, teza zahteva napor artikulacije sočasnosti. Imeti tezo pomeni tvegati, da nismo razumeli problema, da smo bili času neprimerni. Da smo proizvedli literarni izmeček, pankrta, ki ga je težko ljubiti.

Postavimo torej tezo. Z našim časom sta izraženi dve fantazmi, dva lika, ki se nikakor ne uspeta srečati, kljub svoji sočasnosti sta torej nekako anahrona, zamaknjena drug drugemu. Ljudje iz vasi, trga ali mesta ‒ velikost ni pomembna, izvor je vedno premajhen ali prevelik -, ki jih srečujemo, izpovedujejo njuni variaciji. Enega, ko jih srečamo na pragu, drugega, ko posedamo za mizo.

Za mizo nam bodo govorili o starih sanjah, o družbi prijateljev, o vrtovih in komunah, o sorodstvu in skromnosti, o prijateljstvu in sodelovanju, o mirnem zadovoljstvu sodelujoče ljubezni. Zmanjšati število možnosti ‒ omejiti teritorij problema na Kandidov vrt. Toda ob vstopu ali izstopu, v gibanju, jih bodo odnesle drugačne sanje in, vemo, sanje so izpolnitev želje, resničnost izpolnitve želja pa je nočna mora, iz katere se prebudimo v smrti. Moderne, kapitalistične sanje, brez zemlje, brez lastnine, odvezana vseh vezi, osvobojena v čisto lačno strast. Večno bežeča ‒ iz ene scene v drugo, iz druge ljubezni v tretjo. Splošna, krščanska strast, ki použiva v svojem gibanju. Tukaj se osvobodimo drugače: v neskončnost povečano število možnosti ‒ izogniti se vsakemu polju, kmečkemu ali marsovemu, imeti vsa vrata vedno odprta.

Zakasneli - anahroni so sami sebi, dve nezdružljivi utopiji imajo, ki ju že živijo, ker skupaj izrazita ravno figuro naše dobe; Deleuzeov nomad? - pa ju hočejo še bolj živeti, ker prinašata s sabo obljubo izstopa iz more sočasnosti v druge čase … Je to nepomirljivo nasprotje? Ali-ali? Tako smo mislili. Celo zamerili smo tistim, ki niso znali prepoznati tega spora in so nas zapuščali, ko smo obljubljali stanovitnost, se vračali, ko smo jim govorili grem, grem, seveda grem. Toda priznati si takšen razkorak in našo splošno omahljivost ‒ nepripravljenost staviti ‒ še ni artikulacija nobene vztrajnosti. Pri čem pravzaprav vztrajamo?

Pride na oddelek za leposlovje naše največje knjigarne mati v imenu sina, češ da slednjega zanima »tanova knjiga od Štegra in doktorja Sakside«. Da je na eni izmed ljubljanjskih gimnazij predvsem slednji nanj naredil velik vtis, ko je mladež navduševal za poezijo ter generacijski prepad premoščal s poznavanjem obskurnih švedskih death metal bandov ter nasploh široko razgledanostjo, zapovrh pa repal, kot da mu gre za lajf ... »Me veseli«, sem z iskrenim nasmehom pospremil gospo, odhajajočo s štiriindvajsetimi evri manj v žepu, kolikor jih je plačala za mehko vezavo antologije Pesem sem, ki jo založba na vseh možnih družabnih omrežjih reklamira kot zbornik pesmi »za vsakdanjo, čim pogostejšo rabo«. In res me je veselilo oziroma še zmeraj me ...

Za začetek torej anekdota, ki naj jo ima poslušalstvo v mislih ves čas približevanja zadnjemu klicaju, ki bo, kot se za to oddajo spodobi, zašpilil vse moje klobasanje! Pozor, nespametno bo vse, kar sledi – seveda pa se gre za to zahvaliti neki izbrani perspektivi; perspektivi, ki jo lepo povzamejo naslednji Štegrovi verzi:

»Raje pesem kot klobase,

drogo, šminko ali šmajser za te čudne čase,

v katerih vem vse več in manj razumem.«

Pa so pravi recept za spoprijemanje s temi časovnimi čudaki res »razumljive pesmi«? Ali res ni najmanj neokusno v času, ko je toliko ljudi lačnih, pa četudi le (!) v verzih izbrati poezijo napram hrani? V času, ko so še zmeraj premnogi rap demoti financirani z denarjem od preprodaje drog in je bila večina njih posnetih pod vplivom le teh? V času, ko bi bilo vse prevečkrat in vsenaokoli lahko Na kraju zapisano le to, da bi bil pisatelj brez plačanca s šmajserjem, ki je skrbel za varnost, na kraju mrtev. V času, ko bi si že lahko vsi skupaj priznali, da je konec koncev tudi vsa literatura le šminka – še posebej pa tista, ki jo je tako težko ločiti od priročnikov za samopomoč z oddelka popularne psihologije in ezoterike ...

Podnaslov Razumljive pesmi za nerazumljivečase zveni kot ameriško bojevanje za mir, za katerega je George Carlin rekel, da je isto, kot bi fukal za devištvo ... »Vse preveč čisto, sterilno« je prva misel, ki nas prešine, ko listamo Saksidovo in Štegrovo antologijo ... V njej je le za odtenek depre, samomorilskih misli, predvsem pa je v teh sočnih časih brez kletvic ... Kot bi želela na silo nekaj pomesti pod tepih ... Kako že odrepa El-P? »You talk clean and bomb hospitals, so i speak with the foulest mouth possible!« Se pravi slovensko: »Govorite lepo in bombardirate bolnice, zato je moj jezik svinjski, kukr gre!« Hmm, morda pa gre pri vsem skupaj le za konec Preusslerjeve pravljice »o samorogu, svetlem in prelepem, ki mu na čelu žari diamantna zvezda«, zaradi katerega jih je bila ena sama sreča?

Sodeč po literarni turneji njenih urednikov z zbirko ciljajo na srednješolsko populacijo. Blazno resno prizanešeno! Kot v rokavicah gimnazijce polagata v z vatko postlane škatlice, še najraje potiskane s fejst privlačnimi dizajni. Tu ne gre za sweet sex teen na lajni, ki ni ne prva ne zadnja, ampak zaskrbljujoča odvisnost, ki je dekl'ca ne shendla – ne, to je incestiozno rimanje glagola z glagolom: cajt zapravljam, ker se ponavljam, kritike ne prebavljam in posledično ne popravljam napak ... Najstnika futrati s pesniškimi frutki in sadno-zelenjavnimi kašicami - k' n'š Jizah, ki citira Snoopa: »Bitch, please!«

Lupimo in čistimo, ribamo, sekljamo, strgamo, pasiramo, kuhano vam damo ...« Z Van Dammom v Bloodsportu filata mulce, medtem ko oni že zdavnaj štekajo njegov meta JCVD. Time cop, dragi odrasli, »policaj je palicaj« in pametni telefoni v jaslih; po toči zvoniti je prepozno, đabe ti selfie pred carjem zvonov v Moskvi, generacijski most si lastijo špiclji, ki so z nursery rimami opravili že v placenti oziroma prastarši namesto njih ... So zakonitosti v poeziji, ki jih je v določeni točki smiselno kršiti ... obstajajo pa tudi druge, katerih kršenje je pa »sam faking slabo!« Rimanje samostalnika s samostalnikom istega spola in števila v neskončnost: »Smo sam lupine brez vsebine novodobne keš mašine, ne ne, tuki ni me.« Res ne? Trkamo na vašo vest!

Res ni problem v tem, kot je Saksida v televizijski oddaji Od blizu z Vesno Milek izpostavil očitek svojega sina, da repa pri petdesetih, to še zdaleč ni »too much«. Večina iz zlatih let hip hopa je njegovih vrstnikov. Se pa Sean Price v grobu obrača, ker gre pri tem za nastopača, ki tega niti ne odšmira tako, kot bi bilo treba. Pustimo ob strani to, da je priredba ljudske Marko skače v kurcu in da v njej Saksida pljuva nergače, za katere naj ne bi bilo več prostora ... Mimogrede, doktor Saksida, ali ni bila ravno to vaša vloga, ko je bilo v igri priznanje zlata hruška BezljajevegaEvangelija za pitbule? Skratka, dejstvo je, da Saksida povprečno odrepa, da je pojem cringa! Vas resnično skrbi uravnilovka med mladimi? Opa, potem bo treba pa močno paziti na lastne male smrti od navdiha ... In tudi tu, draga poslušalka in dragi poslušalec, se ne izvzemam!

Zakaj se sem in tja zdi določena pesem zajebana kot prekratka deka, povsem nerazumljiva? Jah, to je ta sux Ida, gnojne rane v podzavesti, ki se je ne da zlizat, ker jo ves čas odpirajo instinkti, impulzi in želje, ko trkajo na vrata našega »podstrešja«, kjer se piše. Ampak saj »tamladi« guglajo Freuda itd. Problem Sakside, Štegra in Trkaja je, da so na trenutke precej bolj naivni kot ti, ki naj bi jih v eni točki rešili ... pa gor ali dol lajki in ogledi, ki naj bi pričali o bralni revoluciji ... Približati poezijo s trendi glasbenimi zvrstmi – ja pa saj to se ja dogaja samo od sebe, ne pa z antologijami z oblački tekstanja. Zadeva je kompleksna in kaj hitro se zgodi, da ostanemo na pol poti. Ne tič ne miš, sam bad, pol lonca kovač pa plunk v lastno skledo – zdej pa kuhi! Izgubljeno s prevodom brez Billa Murraya.

»Evo za konc' ene zlajnane«: Z dobrimi nameni je tlakovana pot v pekel! Z besedami generala Guzmana: naj otroci pluvajo v karbid! Da je Hammerjev Can't thouch thisže davno postal Kant thouched this je v nekakšen dis - z d-jem kot dosaditi - spravil dr. Anže Okorn.

Ko Timothy Morton razpravlja o ontoloških razsežnostih objektov, pravi, da je celota vedno manj kot skupek njenih delov. Ko gradimo cesto, večinoma ne razmišljamo o tem, kako bodo žabe skakljale čez njo, sploh pa ne pomislimo, da je cesta primerna ne le za hojo ali vožnjo, ampak tudi za skakljanje, plazenje in še kaj drugega. »Stvari niso natanko takšne, kot se zdijo, vendar to ne pomeni, da ne obstajajo, temveč da le malce obstajajo.« Po prepričanju teoretikov objektno-orientirane ontologije nasebja predmetov nikoli ne moremo spoznati v celoti; v primeru Mortona in njegove ekološke teorije to dejstvo implicira, da moramo za ustrezno razumevanje ekosistema uporabiti modalno logiko in načrtno tuhtati o njem kot o nečem odprtem. Spomnimo se torej na paradoks sorites in si zastavimo vprašanja: Kdaj travnik neha biti travnik? Če odstranimo del rastlinja, ali je to še vedno ista stvar? Tudi čebel ni več, zakaj ga potemtakem ne bi raje uničili in čezenj zgradili parkirišče? Travniki, ekosistemi in oblaki, to so vse nezaključeni objekti.

Naše mišljenje je – kot nam nakazuje Morton in marsikatera posthumanistka – potrebno ukriviti, s tem pa dodobra prečistiti in ga narediti tujega za prevladujoč antropomorfen pogled. Če se želimo znebiti uporabe neustreznih konceptov, ki otežujejo sistemsko intervencijo, potrebno za razrešitev izjemno kompleksnih težav, kot so ekološka katastrofa in preplet človeških, bioloških, tehničnih in materialnih elementov v mestih prihodnosti, moramo anahronistično dojemanje sveta nadomestiti z novim. Ponovno se je potrebno vprašati o pomenu kognicije in inteligence nasploh ter oblikovati zavezništvo, ki bo upoštevalo današnjo interaktivnost planetarne kognitivne ekologije in vse večjo avtonomnost tehnološkega okolja, ki ni več v celoti kontrolirano s strani človeka. Kot sedaj vemo, temu seveda nikoli ni bilo tako. Nick Land zapiše: »Odličnejša pot k razmišljanju ne gre več skozi poglabljanje človeške kognicije, temveč skozi postajanje nečloveškosti kognicije, migracije kognicije navzven v porajajoč planetarni tehnosenzorični rezervoar, v ''dehumanizirane pokrajine… izpraznjene prostore''! kjer bo človeška kultura razkrojena.«

Na srečo pa zgornji uvid ni le mizantropski. Landov citat v principu drži, a njegovo vrednost je mogoče iskati drugje, tj. ne le v popolni anihilaciji človeka vpričo postopne avtonomizacije tehno-kapitala, ki se mora v celoti sestaviti iz sovražnikovih virov. Nasproti tega lahko izpostavimo prakse nečloveškega, ki pravzaprav temeljijo in vzniknejo prek nenehnega revizionizma človeškega ali, drugače rečeno, prek nastajanja nečloveškega znotraj človeškega. Poglejmo si primer: slednjim opazkam nič ne pritrjuje bolj kot prav delovanje človeške kognicije, predvsem nezavestne kognicije, ki napram zavesti čedalje bolj - vsaj kar se tiče pomembnosti hitrega in učinkovitega procesiranja velikih količin informacij - sili v ospredje. Človeku specifična zavest tako kljub ekskluzivnosti izgublja na pomenu. Še bolj nazorna pa je analogija med delovanjem nezavestne kognicije in tehnične kognicije - različnih postopkov modeliranja pri strojnem učenju -, predvsem načinom vzorčenja, selekcije in interpretacije informacij.

Ne glede na vse pa moramo biti pri tovrstnih ločnicah zelo pazljivi. Kot skeptično zapiše Robin Hanson: »Besedo ''nečloveško'' se skoraj vedno uporablja za opisovanje ljudi, njihovih dejanj in njihovih stališč.« Resda je danes modno govoriti o binarnem razmerju med človeškim in nečloveškim in poudariti pomembnost in zmožnost delovanja ali vplivanja raznih nečloveških entitet ali materialnih sil, a težko se je znebiti občutka, da je tudi ta pozicija že v izhodišču antropocentrična – sopostavitev dobrih sedmih milijard homo sapiensov z vsem ostalim dogajanjem na planetu lahko služi le afirmaciji človeškega privilegija.

Po drugi strani pa je poudarek na nezavestni kogniciji kot osrednji komponenti planetarne kognitivne ekologije ključen, saj odpira pot k dejanskemu posthumanističnemu mišljenju, ki prepričljivo združi človeške, biološke (tako rastline kot živali) in tehnične sisteme v fleksibilen, prilagodljiv in razvijajoč se kognitivni asemblaž. Nova ločnica nam tako omogoča, da lahko (prvič) izpostavimo naraščajoče zavedanje, da zavest ne tvori celotne kognicije ter (drugič) uvedemo distinkcijo med inteligentnim in ciljno-usmerjenim vedenjem in dinamičnim, strukturno reguliranim informacijskim procesiranjem; vse to z zavedanjem, da gre za medsebojno povezane sisteme delovanja.

V prepričanju, da je mogoče reformirati zastarele prakse humanistike in družboslovja in jih narediti digitalne – seznaniti z novimi odkritji s področja naravoslovnih znanosti –, je literarna kritičarka in teoretičarka N. Katherine Hayles izvedla epistemološki premik, ki odpira nov prostor in nove možnosti kritike in povezovanja. Sicer še vedno brez potrebnih orodij, a tokrat vsaj času primerno, recimo temu, planetarni kognitivni ekologiji imanentno. Posthumanisti smo/moramo biti kot vodni pajki - »a mile wide and an inch deep.«

Hayles v svoji najnovejši, leta 2017 izdani knjigi Unthought: The Power of the Cognitive Nonconscious zapiše: »Predlagam drugačno razlikovanje, ki bi nadomestilo razločevanje med človeškim in nečloveškim: kognitivci proti nekognitivcem. Na eni strani so ljudje in vse ostale biološke oblike življenja, kot tudi številni tehnični sistemi; na drugi pa materialni procesi in neanimirani objekti.« S tem pa še nismo opravili z novostmi; ena od najpomembnejših priložnosti, ki jo uvaja omenjeni poseg, se tiče avtoričine naturalizirane definicije kognicije, ki je pravzaprav naturalizirana teorija komunikacije.

Gre za pristop, ki je zasnovan okoli Claude Shannonove informacijske teorije in kognitivne biologije, pri katerem interpretacijo informacij razumemo procesualno in ne semantično, kot interakcijo organizma ali entitete s svojim okoljem. Podobno kot pri vidu, tudi za kognicijo velja, da ni stvar reprezentacije, nič ni reificirano – v osnovi je rekurzivni sistem nenehne interakcije, vpetosti in izvajanja. Ali kot se do slednjega opredeli Ladislav Kováč: »Okolje je bogat niz potencialnih niš: vsaka niša je problem, ki ga je treba rešiti, preživeti v niši pomeni rešiti problem in rešitev je utelešeno znanje, ali algoritem napotkov za preživetje.« V skladu s tem in še v želji po širši definiciji kognicije, ki vključuje tudi tehnične in biološke sisteme, Hayles zatrdi: »kognicija je proces, ki interpretira informacije znotraj kontekstov, ki jim dajejo pomen. […] Meta-implikacija tega je, da ljudje ne morejo v zadnji instanci določi, kateri konteksti in katere ravni bodo bile zmožne generirati smisel.«

Za konec pa še tole: »kaj bi radi povedali mlajši generaciji?« »Nadaljnjo inspiracijo lahko najdete v domeni UI.« Dokler namreč nimamo abstraktnega in formalnega koncepta za inteligenco, nimamo niti težav z ohranjanjem pluralnosti različnih sistemov (kognitivnih procesov) za obdelavo informacij. Kot se glasi klasični primer, ki najbolje povzame problematiko; prisluhnimo Ethemu Alpaydinu: »Vrabec frfota s krili; letalo ne frfota s krili, ampak uporablja motorje. Vrabec in letalo sta dve hardver implementaciji, zgrajeni za različne namene, ki zadovoljujeta različne prisile. Ampak obedve implementirata isto teorijo, ki je teorija aerodinamike.«

Te dni se v teatru največjega nakupovalnega središča v državi odvija prvi slovenski ženski stand up muzikal. Tandem pridevnikov, ki signalizira marginalizacijo, v kombinaciji z žanroma, ki se ju sramujeta tako glasbena kot tudi gledališka umetnost, nas je prepričal. Ogledali smo si predstavo Tako ti je mala umetnice Tanje Ribič.

Za pionirja slovenske stand-up komedije na žalost štejemo osebo Vinko Šimek, bolj znano pod humorističnim imenom Jaka Šraufnciger, ki je avtor pesmice o pički Miše Molk.

Čeprav slovenščina svojega razcveta na tem področju še ni doživela, ne pomeni, da ga nikoli ne bo. Stand-up v svoji najboljši formi gledalcu poda roko in se mu pridruži v čudenju nad morjem nenaslovljene povprečnosti. V svoji najslabši pa vanjo spada. Z nevtralnimi pričakovanji se odpravimo na predstavo.

Iz zaodrja se sliši lažno zaskrbljeni ženski glas: »Joj, ljudje so že tuki, benda pa še ni!«. Publika se namuzne, na oder pa prihiti Tanja Ribič v satenasti črni halji. Nekam tesnobna je videti, nekaj ni v redu. Potoži, da je njen bend zadržan na carini. Kmalu odvrže haljo in se pred nami znajde v rdečem brodvejskem korzetu, s peresom na glavi, to predstavo bo izvedla sama, pa naj stane, kar hoče. Producenti so želeli blišč, v resnici ni tako prostaška, prizna, da je celo malo sramežljiva, in si obleče tanko rdeče krilo, da bi prekrila noge. Obrne se proti napisu KOMET ALI TANJA in nergavo pogleduje, scenograf je njen mail »Napišite komet ali Tanja« očitno napačno razumel! 

A štekate? Človek je, namesto da bi se odločil za eno ali drugo možnost, napisal oboje in še besedo ali. Publika se v božjastnem krču zvije od smeha. Tanja se razvname in začne govoriti še več for. Kmalu se ji na odru pridruži basist Goran Rukavina, ki je na predstavo zamudil in Tanjine smešnice v nadaljevanju glasbeno opremlja. In tako se je začela, citiramo, “drzna, smešna, iskrena izpoved igralsko pevske legende, ki se je prvič odločila stopiti na gledališki oder brez maske in ošiljenim jezikom”, konec citata. Očitno smo na pravem mestu.

Svoje razmišljanje nam Tanja poda skozi tri različne ženske like. Prvi uprizorjeni lik je kar zgodovinska oseba Tanja Ribič, žena Branka Đurića – Đurota in mati dveh otrok, še posebno pesnice Zale Đurić Ribić. To je nek okvirni horizont znanja, ki se od publike pričakuje, da bi lahko predstavo razumeli. Osnovne informacije so še, da je Tanja iz Zasavja, njen mož Đuro iz Bosne, ugotavljanje kulturnih razlik med njima pa že dve desetletji za crknt smešno.

Gre torej za hiperrealizem, v katerem manični odrski lik pripoveduje o resničnem življenju igralca, ki ga uprizarja. Zgodbe, v konvencijah stand-up žanra, ni, dramaturško hrbtenico predstave gradijo vsebinsko poljubno povezani vici, pesmi, ples in anekdote, kot je naprimer tale: v zgodnjih devetdesetih, ko je Tanja vsem ljudem, ki so prebivali južno od Kolpe, pravila Bosanci in se je ravno preoblačila v gledališki garderobi, je pristopil Đuro in rekel: “ličiš mi na moju drugu ženu”. “Aja, kok si jih pa mel?” ga je presenečeno vprašala. “Jednu,” ji je odgovoril.

Največ pozornosti si je v predstavi izborila prav razlika med delavnimi in žalostnimi Slovenci ter vedrimi Balkanci. Slovenci so namreč tako zelo zamorjeni, da jim v narodnih pesmih še sonce odvrne, kako bom pa sijalo, sem čisto žalostno!

Gledalca začne kmalu oblivati čustvo cringe [krinđ]. V tesnobi, ki jo izkuša, se ozre okrog sebe, da bi videl ljudi, ki čutijo podobno. Okrog njega pa namesto normalnih ljudi zagleda groteskno skupinsko entiteto, ki se pošastno smeje v en glas in voajersko opazuje telo abrahamske najstnice na odru. Ponavlja se torej večni očitno arhetipski motiv zakona pridne Slovenke in temperamentnega Balkanca. Tanja se, kot vsak resen umetnik, teme loteva že več desetletij in publika večno vračanje istega dobro sprejema.

Drugi lik, ki nam prinese še več for in glasbenih priredb, je preprosto neosveščeno zasavsko dekle iz Tanjinih rodnih krajev. Najverjetneje neka alternativna sedanjost, ki se dogaja na časovnici, kjer se vojna v Jugoslaviji ni zgodila in Đurota ni bilo, da bi otemperamentil žalostno slovensko sonce in zaplodil racionalno zemljo s pesniki. Skratka, gre za lik, ki poka hece, kot je naprimer “Enkrat sem šla na dvotedensko dieto in sem izgubila 14 dni”.

Tretji lik pa je najtrdovratnejši med tropi tako žanra stand-up muzikala kot širše in bi se ga dalo opisati z besedami “stara mama legenda”.  Stara mama legenda je lik, ki je med mladimi ljudmi najbolj pijan, med vlačugami najbolj vulgaren in med barabami največji nepridiprav. Stara mama legenda iz predpasnika privleče izjavo, “da te kap” in te do solz nasmeji, saj je stara in se ne obnaša svoji starosti primerno.

Kulturološko primerjavo med narodi bivše jugoslavije Tanja za nekaj časa pusti pri miru, da bi se lotila nove teme. Popolnoma neodvisno od duha časa začne aktivno preizpraševati moške in ženske vloge, se ukvarjati z moško “pomehkuženostjo” v časih, ko družina ni vsak dan v nevarnosti pred nasilno smrtjo kot v pradavnini. Na vrsti so tudi ženske revije, v katerih beremo, kako zadovoljiti moške, medtem ko v moških revijah piše, kako doliti olje v avto.

Nadejali smo se kvalitetnega cringa, ki ježi dlake in sadistično zabava, hkrati pa smo naleteli na zastrt pogled človeka, ki zapoznelo reagira na družbeno problematiko. Ne pravimo, da smo zanjo že našli rešitve, le vprašanja, ki jih načenja, so izzvenela v svoji brezveznosti. Vse skupaj je podobno socialnemu eksperimentu, kjer je človeku na odru dostop do sveta povsem onemogočen, njegova naloga pa je iz vseh zamrznjenih informacij, ki jih ima iz časa, ko mu je svet še pritekal v podatkovno bazo, narediti stand-up muzikal. Zidovi tega sveta so tako enosmerno prepustni, absorbcija duha časa je nemogoča, mogoče in nujno pa je v svet lansirati svoje individualistične samouresničitvene projekte.

Po odhodu iz dvorane gledalec presunjeno tava. Ima ga, da bi pristopil do mimoidočih, jih čvrsto prijel za ramena, tresel in spraševal, kaj se je pravkar zgodilo. Hkrati začuti jezo do sebe, saj se je zgodilo točno to, kar si je želel.

Skrivnost vere.Tvojo smrt oznanjamo Gospod in tvoje vstajenja slavimo, dokler ne prideš v slavi.

Prinašamo veselo oznanilo meča, netezalnice in križa, kakor uči sveta katoliška cerkev. Pričevanje suhe smokvine veje – kako daleč je pomlad Visoke pesmi, »Smokva zori svoje prve sadove in trte dehtijo v cvetju. Vstani, moja draga, lepotica moja, odpravi se.«– nosimo, o Juda, na katero si se v tretji uri, to je okrog poldne, ko se je nebo stemnilo, obesil. Tu mimo je šel tvoj izdani rábi, kakor ptica pod nebom, kakor črni vran, ki ne seje in ne žanje in ne spravlja v žitnice – vem, o Gospod, ti žanješ, kjer nisi sejal – ko ga je obsedla jeza, kajti smokev ni dala šibkosti njegovega človeškega telesa jesti, ni bil čas za smokve.

»Naj ne bo nikoli več sadu od tebe!«

Bič in smrt, oznanjamo gospod, ki sta raztrgala zagrinjalo in pokazala Božjo nagoto, ki sta odrla človeka, da bi v njem našla nesmrtnega Boga. Prvi udarci prebijejo kožo. Dlje kot pada kratki usnjeni bič, po hrbtu bolj cvetijo rane, krvavitev se začne iz kožnih kapilar in ven, dokler bič ne doseže arterij v mišicah. Ko poveljujoči častnik presodi, da je obsojeni blizu smrti, tortura preneha. Ena sama smrt ni dovolj, vzdržati življenje, da bi bolje trpeli, ulomiti smrt, ki kakor puščica nikdar ne poleti, kakor tekač, nikdar ne prinese veselega oznanila zmage mestu, na tisoč smrti, tisoč rezov, ki spustijo v telo dnevno luč, v telo je napravljenih najmanj sto in največ tri tisoč šeststo zarez. Doseči – preden življenje ugasne – najslajše in najbolj dovršene agonije.

Razlil sem se kakor voda,

vse moje kosti so se razklenile.

Moje srce je postalo kakor vosek,

raztopilo se je sredi mojega telesa.

Suha kakor črepinja je moja sila,

moj jezik se lepi na nebo;

prebodli so mi roke in noge.

Lahko preštejem vse svoje kosti,

v smrtni prah si me položil.

»Dopolnjeno je« In nagnil je glavo in izročil duha. Ostalo je telo, da umre znova.

Človeku je odpovedalo srce, preden bi zakon izkazal, kot mu pripada – cesarju kar je cesarjevega – milost smrti. Bog je imel šibko srce, ki je trepetalo v strahu, da bi preživelo, kajti Dioniz je bil obujen iz srca. Telo mora biti zato razsekano ali upepeljeno in raztrošeno po vsej egiptovski deželi, da se pomiri škrtanje strasti v kosteh, odmev vinske omotice v lobanji. Požreti ga je treba surovega, še posebno srce, da opravi ogenj življenja svoje, neka nilska riba si je izvolila dobri del, ki ji ne bo odvzet, in použila falus. »Naj ne bo nikoli več sadu od tebe!« Toda svečeniki, mračni zarotniki, se že zbirejo v templjih-žitnicah in z mrtvaškimi povoji trdno povezujejo razsekano in mučeno telo v obliko primerno smrti-nevesti. Mrtvi beraški kralj, z Dionizovim trsom namesto žezla v rokah je hotel ubežati, toda

misel se oklepa mrtvih udov

privijajoč sle in razuzdanosti.

Naslada in nasledstvo, porojeno iz smrti ne bo premagano od peklenskih vrat. Družiš se z lastnim prahom.

Tako je namreč nekoč nek vinski Bogec obljubil svojemu lepemu mlademu vodniku v predpekel, da mu bo za plačilo postal ljubimec, ko pa je – kot poročajo krščanski viri – mladenič umrl preden bi Bog mogel izpolniti svojo obljubo, je Bog iz lesa ljubeče izrezljal falus in tri dni sedel na njem vrh mladeničevega groba, da bi odplačal svoj dolg njegovi senci v Hadu.  

Mogoč ni z mesom stik,

a ublažena ni

vročica teh kosti.

Klice človeštva se Bogu niti v grobu, na pragu nesmrtnosti, doseženi za ceno pasijona tisoč malih smrti, ni lahko znebiti –»Elí, Elí, lemá sabahtáni?« to je: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?«– ko leži tam ves hladen mrtev, kontemplira vsaka celica, proti njegovi volji, ki je zapustila telo:»Naj ne bo nikoli več sadu od tebe!«, užitke in slavo mučitelja, ki mu bodo kmalu dani, po zakonu libertinske narave, ki spreobrača. Zemlja in nebo, libertin in njegova žrtev, delita vsem in vsakomur, kakor slamnatim psom ljudje. Boj je oče vseh stvari – z mečem pokončani, bo za meč prijel.

To truplo z od bolečine in užitka še vedno krvavimi očmi, z rokami po katerih napreduje razkroj – kakor se začne dekadenca rože pri cvetu – truplo, ki se ni uspelo spremeniti v prah in pepel, kar bi Boga edino lahko odrešilo šepeta nesmrtnosti, strasti, ki polje kot odmev v kosteh, ki jih še niso obrale mravlje …

In mi, izžrebani, se plazimo

med suhimi rebri-kostmi

čuvajoč tlečo metafiziko.

Bog hoče umreti, toda tisoč smrti, ki si jih je pripravil, je razgalilo le njegove človeške strasti, njegove telesne muke, pokazale komaj na njegovo ljubezen. Četudi pošlje Levitana, kakor po Jona, po svoj falus, da ga odnese na dno morja, četudi da svoje srce jesti in svojo kri piti vsak dan  milijonom, ne more ubežati svojemu truplu, ki ga življenje noče zapustiti. Ljudstvo je pijano od mašnega vina!

»Pustite vsaj,« zastoče nebeški kralj Pentej, »da spravim svoje dežele v red.«

»Tvoje kraljestvo ni od tega sveta!« Vpije ljudstvo bakhantk in ga trga na kosce, kakor da bi se lahko po tujem telesu kdorkoli odrešil lastnega!

»Te drobce sem nanesel podpirat svoje ruševine,« vzdihne Oče ob truplu Sina, kakor v opravičilo. Truplo pa drgeče od pijanega življenja-tisoč-smrti.

Pisano je: Ob tretji uri, to je okrog poldneva, se je nebo stemnilo. Viri ne poročajo – teorija barv še ni bila dosegla impresionistične kvalitete – toda domnevamo, da se je obarvalo v globoko vijolično, po robovih rumeno in zeleno, kakor bi oko sonca udarila božja roka. Ali so se sredi neba odprle krvave rane ali je mezel, kakor gnoj z gangrenoznih nog, z razpokanega neba božji srd?

Ne, svet, to sta dva perzijska čolna v onostranstvo, trdno povezana skupaj. Ko so se odprle razpoke sta iz nebes primezeli mana in ambrozija – mleko in med se cedita v obljubljeni deželi. In zdaj žre pri živem telesu obsojenega nebeška golazen, ki se plazi skozi iste razpoke. In kaj de na to senca lepega mladeniča iz Hada?

»Vem, da iščeta Jezusa, križanega. Ni ga tukaj.« Grob je prazen.

»Ni dieu ni maître!«

Prvič je počilo oktobra 2016 na Poljskem, ko je več sto tisoč žensk množično štrajkalo proti omejevanju reproduktivnih pravic in desnemu populizmu. Podoben militantni etos se je naslednji mesec pod geslom Ni una menos! razrasel po Argentini. Do konca leta pa se je pod feminističnimi gesli štrajkalo v štiriindvajset ur dolgi huelgi feministi v Španiji, Italiji, Peruju, Združenih državah Amerike in drugod. Osmega marca naslednje leto so se partikularne in nacionalne organizacije odločile za skupni, globalni štrajk. Gibanje je postalo mednarodno. Jedro povezovanja ni nekakšen abstrakten boj za še abstraktnejše pravice žensk, temvečzavedanje o nujni antikapitalističnosti tovrstnega boja.

A poka tudi drugod. Okoljska in bivanjska problematika sta dve izmed bolj perečih tematik, ki uspešno mobilizirajo množice, dasiravno za zdaj še vsaka zase in pod gesli zgolj reformacije kapitalizma. Še najmanj hrupno je v sferi strogo definirane ekonomske produkcije. Razlogi za okrnjenost klasičnih delavskih organizacij seveda tičijo v neoliberalnem prestrukturiranju same sfere produkcije. Kriza se tako kaže kot kriza družbene reprodukcije: kot okoljska kriza, kriza skrbstvenega dela, pokojninskih in zdravstvenih sistemov, počasen kolaps predpogojev produkcijskega procesa — v zadnji instanci torej kriza kapitalizma kot ekonomskega sistema. Ako je delavski boj v veliki meri onemogočen v sferi produkcije in se hkrati pojavlja velika moč družbenih gibanj, ki operirajo izven stroge sfere ekonomije, se postavlja ključno vprašanje, kako oziroma ali jih sploh lahko pripoznamo kot legitimne kandidate razrednega boja. Ta moment predstavlja ključni trenutek za njihovo morebitno transformacijo in postavitev skupnega okvira.

Na kontraproduktivnost in absurdnost apriornega dojemanja emancipatornih gibanj kot ločenih od pravega, tj. ekonomskega, razrednega boja je že v osemdesetih letih ob pojavu novih družbenih gibanj opozarjal Raymond Williams. Čeprav se gibanja formirajo izven sfere produkcije oziroma je neposredno ne tematizirajo, to še ne pomeni nujno, da ne zastopajo oziroma ne morejo zastopati interesov delavskega razreda. Tovrstna dihotomija je zanj že posledica učinkov kapitalizma, ki postavlja umetne meje med produkcijo in reprodukcijo, med javnim in zasebnim, med ekonomskim in političnim — s tem se zastira skupni okvir, kar je bistveno za njegovo ohranjanje in onemogočanje enotne politične akcije. Enako farsično je problematiko opredeliti kot za delavski razred drugotno. Podkrepimo navedeno s faktičnostjo: 80 procentov okoljskih migrantk je žensk.

Feminizem za 99 procentov, manifest, ki so ga ob letošnjem mednarodnem dnevu žensk napisale marksistične feministke Cinzia Aruzza, Tithi Bhattacharya in Nancy Fraser, ni zgolj prazen hejt liberalnega tržnocentričnega feminizma, ki zanemarja dejanske družbeno-ekonomske pogoje, ki večini žensk emancipacijo onemogočajo. V prvi vrsti je klic po iskanju skupnega okvira med različnimi akterji upora. Prava vprašanja, ki jih zaslutimo ob branju avtoric, so denimo: Kako je okoljska kriza povezana z rasizmom in oboje s položajem žensk? In predvsem, kako je vse to skupaj v zadnji instanci povezano s kapitalizmom? Z 99 procenti ni mišljenih zgolj 99 procentov žensk, temveč tudi 99 procentov svetovnega prebivalstva — vseh tistih, ki nimajo neposrednega nadzora nad sredstvi produkcije. Pripoznanje feminističnega gibanja kot takega pa za začetek terja dvoje: razširitev pojma družbene reprodukcije kot tudi redefinicije ženske problematike. Srž manifesta je predvsem možnost politične kanalizacije teorije družbene reprodukcije, teorije, ki jo v individualnem teoretskem delu razvijajo avtorice.

Kaj je torej teorija družbene reprodukcije in kakšne so lahko njene politične posledice?Bhattacharya vidi teorijo družbene reprodukcije kot produktiven model za bolj dinamično razumevanje kategorije razreda, kar se ob trenutni situaciji že s pragmatično-političnega vidika zdi nujno. Z družbeno reprodukcijo in njeno teorijo meri na ustvarjanje materialnih, socialnih in kulturnih predpogojev za obstoj določene družbene organizacije. Tako so v krogotok družbene reprodukcije poleg gospodinjskega in skrbstvenega dela oziroma dela v zasebni sferi vključeni tudi javni izobraževalni, zdravstveni in pokojninski sistem, sistem javnih prevozov, knjižnic in tako dalje, poleg tega pa tudi konkretna politična organizacija družbe. S tem naj bi se dejansko zajelo kapital kot družbeno razmerje. Ni torej razloga, da bi zgolj boj za višje plače in pravice na delovnem mestu štel kot razredni boj. Vsako emancipatorno gibanje, ki izziva moč kapitala kot celote, mora biti prepoznano in priznano vsaj kot vidik razrednega boja. Kontradikcija ni locirana niti znotraj kapitalistične ekonomije niti zunaj nje, ampak na meji, ki simultano ločuje in povezuje produkcijo in reprodukcijo. Je torej protislovje med konstitutivnima elementoma kapitalistične družbe.

Zakaj avtorice manifesta ravno antikapitalistična feministična gibanja identificirajo kot možni osrednji subjekt razrednega boja? Dovolimo si ponoviti, da se kriza sistema kaže kot kriza socialne reprodukcije, ki je zaradi spolne delitve še vedno v veliki meri v domeni žensk. To pomeni, da so ravno ženske tiste, ki jih kriza sorazmerno z razredom, raso in spolno usmerjenostjo nadproporcionalno prizadene; najsi gre za izčrpavanje okolja ali upad javne mreže vrtcev in privatizacijo skrbi za starejše. Poglavitna sta ravno razkritje povezanosti in politizacija povezav različnih form opresije — torej tudi tega, da se ne bije le boj za pravice žensk. Priznanje raznolikosti znotraj enotnega okvira zatiranja ne bi smelo biti razpoznavno kot rušenje enotnosti, temveč pogoj zanjo in s tem za prominentno transformacijo družbe. Avtorice temu pravijo demokratizacija delavskega boja.

Pravi levičarji se radi sprašujejo, kako ponovno organizirati delavski razred in revitalizirati razredni boj. Trdimo, da lahko vsaj zametke prepoznamo v potekajočem feminističnem boju za reproduktivne pravice in boju proti podnebnim spremembam, čeprav še nista nujno eksplicitno radikalizirana in združena v upor proti kapitalizmu vobče. Torej: eden izmed predpogojev je, da se akterje upiranja uvidi vsaj kot potencialne nosilce — subjekte revolucije. Za konec se vrnimo k Williamsu. Revitalizacijo oz. največji uspeh lahko kapitalizem doseže, če teh bojev ne prepoznamo kot integralnih delov boja proti kapitalizmu. Tudi zato, ker druge možnosti morda ni.

Če za naše cenjeno poslušalstvo izvajamo velikonočne poslanice, se najmanj spodobi, da nekaj podobnega zaglumimo tudi na 1. maj, praznik dela, ko naj vrli proletarec vendarle - ne dela. Skladno s formo se zdi najbolje prevzeti klasično postopanje množičnih medijev, kakršen sta radio ali televizija, ter podati politkomisarsko poslanico tipa nadškofovskih blagih vesti ob katoliškem obhajanju ali pahorjanskih nebuloz na dneve državnih onanij. Delu čast in oblast!, delo je človekova največja dobrina, delo nas loči od preostalih živali, z delom se preslikujemo v vesolje, presegajoč naše nasebno bivanje. Delo, hrbtna stran kapitala, njegovo gorivo, naj bo, poleg časti in oblasti, spet naša last. Tako, zdaj samo našopamo partizanske pesmi, odpremo pir in odroštiljamo v sončni zahod.

Pa ti zapojmo hvalnico pesemsko glorifikacijo, fiksacijo na tvojo blagoslovljeno frekvenco, Radio Študent, sonična potenca, impotenca brezveznosti, kadenca žlahtne objesti, prelesti rajžanja, nekrepostna etika, ki se vtika v družbena sranja, nikogar ne vika in sanja o brezmejno neznosni lahkosti bivanja.

Tudi če je tole hvaljenje samohvaljenje, nekako istovetno masturbaciji, pa kaj. Če ima vsaka pizda svoj dan, sonce, zemlja in pražen krompir, naj ga ima tudi naš radio. Pir in mir z vami. In tvojimi decibeli. Belina v beločnicah se nam bo izlivala od slasti. Moralizirajoči debili bodo bili poslani na tobogan po kloaki. Ni je stvari, ki je ne bi prebavili.

Radio, te škatle ne bom ugasnil, pa če nikoli več ne fukam. Radio naj te ne ugasne, pa če me nikoli več ne pofuka. Slavimo nemarksistične nebuloze, od Tobačne do Osmoze, onanija, ki se je ne bi branila nobena galerija, nič naj se nam ne izvija iz nepravičnosti pretečih pesti. Pestí nas zgolj pomanjkanje časa, ena noč je premalo za naše hotenje, dan prekratek za after našega poželenja.

Študent, rajžamo, rejvamo in grandajmo, ne morejo nas zajebat ne vreme, ne piksli in ne Laibachi. Gremo v Šiško. Šiška je po naše pizda. V zasavščini je pizda rit. Ni je praznine, ki je ne bomo mogli zafilat. Ni kotline, kamor se nam ne bi uspelo skozlat. Do Hrasnka ne njese samo UKV, digitalizacija nas zdaj prerine v vsako poro. Noro, kako nas goni in gonimo že 50 let, sprali bomo Ljubljano, Triglav si bo dal čelno.

Nazdravimo, bodimo protagonisti Zdravljice, ki na koncu svoje vzradoščene toksikacije nazdravljajo sebi! Smo vendar dopolnjen radijski subjekt na sebi in za sebe, radioaktivna gamad, radostimo se svoje kipeče krvi. Zmaga je naša, naga furija, imenovana, Svoboda smo, pesem o radiu je pesem o svobodi, zaorji preko logov in gozdov, prebij zemljino sredico in zasij v postgravitacijski orgiji.

Na zvok, našo materijo, ki nam jo po volji in moči upogibajo vrli tehniki. Tehniki!, arhitekti oddajanja, magi, konzervirajoči glasove. Če tehnik zaspi, radia - ni. Glas! Špikerce, obraz naših mišljenj, podoba redakcijskih tvarin, izparine zamolčanosti, ki jih lovi in bljuva naš vrli radio. Radijske službe, ni je boljše družbe. Za verbalne delikte, kreativne konflikte in vzhajajoče radijske relikte. Čezredakcijski tovariši, vsi smo posestreni v kalni prekarni jebi, pred katero se odpira nikomur nič dolžna kritika brez lastnine, sedmine, domovine. Imamo pa dom, rompompom, pod njegovo rožnodolsko perutjo si grejemo naš skupen nič.

Radio, ne samo podpišem, poslušam in skušam mislit tvoje neumorno valovanje, razpeto med kot kocka župe zgoščene sedemnajsturne živosti in ponočevanjskega kakanja. Naključja nam dajejo razbirat višji smisel naših početij, počela in načela nerealne resnice. Med škofi in fuzbalom, popackano z menstrualno krvjo, naoljeno z odojkovo raztopljeno mastjo. Intermedialni trip. Hip, in žagajoče grindanje zamenja blipanje sputnika izpred šestdeset let. Tvoj domet nima meje.

In kaj zdaj ostane?! Nocoj fafamo dulce, jutri je nov dan. Petdeset let je veličastna uvertura za nadaljnjih petdeset, ki so predigra naslednjih. Človeštvo, in radio je njegov prvi meje prisotnosti razblinjajoč medij, se postaja kot zgodovina. Daj vina. In zgodovina je večna prav v svojem preminevanju. Preminevaj torej dalje, Radio Študent, pljuvaj zlagane in božaj avtentične. V množičnosti množičnih medijev nimaš primerljivosti. Briljantno tečen, izostreno nežen, aktivno moder, dober v najetičnejšem pomenu besede. Naj te vse bede še naprej gonijo dalje. Vse najboljše ti želi

Redakcija za kulturo in humanistične vede.

"Inteligenca je vedno brcala naokoli."

Kaj je čas? Lahko bi dejali, da se simultano nahajamo na začetku in na koncu časovne krivulje; vsaj v to nas prepričujejo empirične ugotovitve in teoremi fizike osnovnih delcev, ki na podlagi poznavanja determinističnih zakonitosti vedenja elementarnih delcev uspešno anticipirajo sistemsko vedenje v prihodnje – fundamentalne zakone narave potemtakem najbolje beležijo prav diferencialne enačbe. Prisluhnimo strokovnjakinji za teoretsko fiziko Sabine Hossenfelder, ki pravkar podano trditev pojasni nekoliko manj abstraktno: »Če poznamo stanje vesolja ob določenem času, lahko z uporabo zakonov izračunamo stanje vesolja ob vsakem drugem času,« – jasno pa je, da se do komputacijskega modela vesolja nikakor ne moremo dokopati.

Pravkar navedenih 99 besed pa ne le tvori protiargumenta o možnem obstoju svobodne volje; stvar je veliko bolj zvijačna in je v tem, da je šele s sklicevanjem na znanstveno metodo redukcionizma moč pod drobnogled ponovno vzeti koncept teleologije in slednjega naturalizirati – človeški napredek in koncept zgodovine znotraj te prizme zamenja postintencionalna verzija teleologije, tj. teleonomija, poudarek pa se v tem primeru seli iz organizacijskih zmožnosti človeka na čedalje bolj učinkovit in čedalje kompleksnejši proces materijske samoorganizacije. Vprašanje, katerega odgovor bomo zatorej v nadaljevanju zasledovali, je, kdaj se materija transformira v informacijo in postane komputacijska? Ali rečeno z besedami filozofa in blogerja S. C. Hickmana: »Kdaj postane materija namenska, kdaj pridobi teleološko ciljno-usmerjeno sposobnost samo-organizacije in organizacije lastnega okolja? Ali je to to, kar življenje dejansko je? Je življenje tale prag? Ali je kaj drugega?«

V knjigi Why Information Grows: The Evolution of Order, from Atoms to Economiesčilski fizik Cesar Hidalgo takole diagnosticira tri temeljne mehanizme, ki pripomorejo k vzniku, ohranjevanju in eksplozivni rasti informacij skozi čas. Prvi mehanizem sprožijo sistemi izven ravnovesja, spontana emergenca informacij (primer vrtinca) pa je plod energetskih tokov oziroma v tem procesu ustvarjene energije. Drugi mehanizem temelji na strukturi, kajti postopno akumulacijo informacij omogočajo šele trdnine, tj. različne trdne snovi, kot so proteini in DNK. Delovanje tretjega mehanizma pa si nedvomno zasluži podrobnejšo obravnavo, saj se tiče samih komputacijskih zmožnosti materije - sposobnosti vnosa in procesiranja informacij ter interakcije sistema z lastnim okoljem. Hidalgo nad slednjim nikakor ne skriva navdušenja: »Dejstvo, da materija lahko komputira, je eno izmed najbolj neverjetnih dejstev v vesolju. Pomislite, če materija ne bi mogla komputirati, ne bi bilo življenja. Bakterije, rastline in jaz in ti smo vsi tehnično računalniki.« A to še ni vse, šele z naslednjimi besedami bo Hidalgo zacementiral izhodiščno poanto naše razprave: »Ko se materija nauči komputirati, postane selektivna do informacij, ki jih akumulira, in do struktur, ki jih replicira.«

Hidalgo je s tem trčil v Charlesa Darwina in Alana Turinga– zadel je bistvo njune nenavadne inverzije razuma, ki po prepričanju ameriškega filozofa in kognitivnega znanstvenika Daniela Dennetta temelji na spoznanju, da za »izvedbo perfektnega in čudovitega stroja ni potrebno vedeti, kako ga izvesti«. V isti maniri, le da toliko bolj alegorično in nič manj posrečeno, se do tovrstnega procesa kompetence brez pomnjenja opredeli tudi Hickman: »Čemur pravimo evolucija, je vseskozi spreminjajoča se krajina informacijskega procesiranja, delujoča skozi slepe procese, da bi našla bolj učinkovite algoritme in procese za usmerjanje lastnega medijskega zanemarjanja k neznanim ekologijam.« Po časovni osi naprej in prispeli smo do moderne; zdi se, da moramo za ustrezno kognitivno mapiranje trenutnega planetarnega stanja dosedanji informacijski model nekoliko posodobiti oziroma ga nadomestiti z novim.

Kot bomo videli v nadaljevanju, lahko ključno razliko med starim in novim planetarnim procesorjem najdemo v načinu inkorporacije povratnih informacij za prihodnje sistemsko delovanje ali v razliki med izjemno počasno in v mnogih primerih homeostatično naravo naravne selekcije ter prav tako zaviralno socialno organizacijsko strukturo in, na drugi strani, vedno hitrejšemu, učinkovitejšemu in kompleksnejšemu informacijskemu procesiranju, distinktivnemu logiki kapitala – tj. edinstvemu na od zunaj vsiljenemu časovnemu in konkurenčnejšemu pritisku, ki običajno tendenco selekcije podvrže zmeraj bolj zaprtemu in čedalje bolj utirjenemu procesu informacijskega procesiranja zavoljo informacijskega procesiranja samega. V ospredje torej stopi nekaj, kar Nick Land, ko poskuša definirati inteligenco, opredeli kot »sposobnost zmagovanja iger«.

Razvoj tiskarskega stroja je sprovedel postopno informacijsko revolucijo, prostorska pristranost medija papirja je omogočila vzpostavitev nacionalnih jezikov, utrditev birokracije in nacionalno secesijo. Razsvetljenstvo je izvedlo kritiko cerkvene oblasti, osvobodilo je individuuma in vanj vcepilo kognitivno avtonomijo, telegraf je … Da bi se odcepili od intencionalnih mitov dobe razuma, moramo postintencionalno verzijo umestiti na prehod med rušenjem aristokracije in nastankom meščanstva ter vzpostavitvijo industrijskega kapitalizma – R. Scott Bakker se je prikradel iz ozadja: »Če pa odstranimo naše tradicionalno fetišiziranje ''razuma'' in o postsrednjeveški evropski družbi razmišljamo kot o nekakšnemu sistemu za obdelavo informacij, zombi družbi, zgodba izgleda precej drugače. Daleč stran od smrti avtoritete in hkratnega rojstva zastrašujoče ''postmoderne avtonomije'', postane ''smrt Boga'' smrt nadzora.«

Obrat v kognitivni produkciji, ki ga Bakker tu zasleduje, je skladen obratu v domeni UI in bolj specifično, v stroki strojnega učenja: »Nadzorovano učenje se, jasno, referira na eno izmed dominantnih paradigm učenja v umetnih nevronskih mrežah, kjer učenje konvergira k znanim ciljem, v nasprotju z nenadzorovanim učenjem, kjer učenje konvergira k neznanim ciljem.« Konkurenčniški pritisk in potreba po terminiranju lastnih predpostavk - kot zapiše Primož Krašovec: »Kapitalistično nasilje je izvedeno nasilje posamičnih kapitalov do samih sebe« –, sta privedli do postopnega beljenja bioloških in družbenih zaviralnih struktur, kognitivna kapaciteta pa je zavoljo tega lahko bila dokončno sproščena. Bakker k temu pristavi: »Tranzicija stran od nadzorovanih k nenadzorovanim ekologijam učenja, je bila hkrati tranzicija od počasno selektivnih k naglo selektivnim ekologijam.«

2. julij leta 2014 je postregel z ne najbolj priljubljenim pogovorom med Landom in filozofinjo Katerino Kolozovo; zaradi časovne stiske, objavljamo samo odziv prvega: »če je ''patriarhat'' predkapitalistična družinska ureditev, bo odmrl. Če je socialno nekonstruirana spolna identiteta, je zelo žilav.« Čeprav se je do dokončnega odgovora zelo težko dokopati, tj. čeprav nam vrednostno razmerje med patriarhatom kot posledico sociohistorične družbene organizacije in simbolne mediacije ter patriarhatom kot posledico nemediiranih bioloških spolnih razlik še zdaleč ni poznano, pa lahko v tovrstnem nečloveškem procesu informacijske/inteligečne produkcije zavoljo produkcije same razberemo postopen vrednostni zasuk in adaptacijo proti kapitalu – torej transformacijo, ki zapušča evolucijske in/ali strukturno anahronistične predpostavke in jih nadomešča z novimi, tj. času in kapitalu primernimi nastavki. V izogib nesporazumov pa še tole: ne trdim, da je kapitalizem ultimativna kritika vsega človeškega, ne, trdim le, da mora vsaka feministična politika že biti akceleracionistična oziroma da mora vsaj na novo razmisliti o svojem razmerju do kapitala – hočeš nočeš, vsi smo pospeševalci. Ali kot se glasi novi najljubši citat Amy Ireland: »Spuščanje je priklicevanje.«

Pri predmetu Racionalistična civilizacija na univerzitetnemu programu Politologija - študije politike in države na Fakulteti za družbene vede smo letos ubrali nekoliko drugačno pot. Že na začetku leta smo se družno, tj. po skupnem posvetu s študenti, študentkami in profesorjem, odločili, da uberemo neformalen, dinamičen in s strani ameriških kampusov inspiriran način poučevanja, ki temelji na participaciji oziroma na seminarjih, ki jih za vsak sklop predavanj pripravi določeno število študentk. Zavoljo tega je bilo na začetku leta potrebno izbrati osnovno os predmeta, okoli katere naj bi potekala nadaljnja predavanja in razprave. V skladu s časom in zato pričakovano se z zgodovino racionalistične civilizacije ni bil pripravljen ukvarjati nihče, več pozornosti in truda pa nas je večina brez težav posvetila vprašanju okolja, ekologije, okoljskega diskurza in ultimativnemu problemu - globalnemu segrevanju.

Nekoliko kasneje smo ugotovili, da se tudi naš profesor poklicno ukvarja s tovrstnimi zagatami, ker pa je »Boomer« in ker še vedno verjame v moč paternalistične kritike neoliberalizma, tudi okoljska kritika ni mogla iti prav daleč. Študentje in študentke smo zatorej bili obsojeni na prvič kritično prevrednotenje koncepta rasti – kot tega že intuitivno razumemo prek ekonomije – in drugič na seznanjenje in ukvarjanje z domnevno inovativnim in za današnji čas nujnim konceptom odrasti.

Premik po časovni osi in prispeli smo do izpitnega obdobja oziroma do prihajajočega ustnega izpita. Na podlagi seminarjev, ki smo jih pripravili študentje, je vsak izmed nas oblikoval vprašanje in odgovor nanj, v naslednjem koraku pa smo skupno gradivo združili, ga vsakomur posredovali in začeli s procesom učenja. Brez težav lahko zatrdim, da se je pred mano znašel kup odpadnega materiala oziroma skupek v celoti predznanstvenih teorij in načinov mišljenja. Kaj želim s tem reči? Nikakršno naključje ni, da se je popoln razpust minimalnih načel znanstvene legitimnosti in kredibilnosti zgodil prav v trenutku ukvarjanja s konceptom odrasti; a več o tem v nadaljevanju. Za boljšo ilustracijo vsega skupaj je vredno, čeprav osebno zelo boleče, še prej izpostaviti nekaj krilatic, ki so brez sankcij romale na izpit ali, drugače rečeno, ki so dejansko spadale v rubriko ustreznih izpitnih vprašanj in odgovorov!

V 1. vprašanju smo lahko videli direkten napad na znanost: »Zakaj uradna znanost ne prizna odkritja Bosanskih piramid?«. V 7. vprašanju je bilo govora o zeleni vesti ali najhujših oblikah esencializma, teologije in vračanja nazaj (globoka ekologija, samorealizacija, biocentrična enakost, ekofeminizem, bioregionalizem, ekoteologija itd.). V 8. vprašanju nekomu ni dišala hladna racionalnost medicine in je zato izvedel zagovor bionergije in zdravilstva: »Koncept celostne obravnave človeka: To celostno gledanje na človeka in tudi druga bitja imenujemo tudi telo-um-duša ali še bolje v obratni smeri, kot poteka naravna hierarhija odločanja: duša-um-telo.« – Slavoj Žižek bi na to odgovoril: »Te ljudi je potrebno nemudoma poslati v Gulag,« jaz pa k temu dodajam: »nastopil je posmeh, nato močno škripanje z zobmi, vse skupaj pa se je končalo z v NBA govorici izpljunjenim ''seriously dude?''«. Za vrhunec zgražanja pa je poskrbelo 9. vprašanje oziroma realizacija, da je po njihovem (resda implicitnem) prepričanju v kvantni mehaniki nekaj nematerialnega.

A dovolj z blatenjem drugih. Ves razlog, zakaj sem tovrstnim miselnim shemam sploh namenil pozornost, izhaja iz vedno bolj prisotne potrebe po njihovi obuditvi ter zaradi preproste dokazne vrednosti, ki nazorno prikazuje zakaj, tj. zaradi zagovarjanja koncepta odrasti, in kako, tj. zavoljo popolne neobčutljivosti do realnosti, so stvari šle narobe. Rekel bi, da je celoten okoljski diskurz tako ali drugače potopljen v različne zmotne intuitivne in metafizične predstave, ki se tičejo tako vprašanja energije kot tudi delovanja znanosti, tehnologije ali sistemskega organiziranja nasploh. Kako drugače pojasniti vsakokratno jamranje zagovornikov odrasti in njihovo poudarjanje - sicer v celoti spekulativno podane - mantre: kritika »neskončne rasti na končnem planetu.«

Ne razumete? Ti ljudje poskušajo življenje znotraj današnjega izjemno kompleksnega globalnega sistema zreducirati in pojasniti prek življenja znotraj petrijevke. In tu gre najti izhodiščno nestrinjanje z danes dominatno verzijo zelene politike, ki prav zaradi manka kreativnosti, manka sistemskega mišljenja in popolnega odpisa selektivne moči razuma postaja bolj in bolj konservativna in konzervirajoča. Strah pred opustošenjem in etična komponenta (odgovornost do narave) sta tako privedli do popolne opustitve razsvetljenskega projekta in verjetja v prometejsko mišljenje, ki bi edino lahko sistematično naslovilo današnji planetarni problem (globalno segrevanje kot hiperobjekt) in vzpostavilo povezovalni vektor k zelo drugačni, a toliko boljši prihodnosti. Ob tem je preklic uporabe razuma in konec verjetja v zmožnosti transformacije začetnih predpostavk človeka zopet privlekel k tlom, levico pa je obsodil na konec historično specifičnega in izrazito progresivnega projekta, katerega bistvo je bil prav boj proti obstoječim sistemskim limitacijam.

Sledeč temu ne čudi, da se je zelena levica znašla v primežu fantazem harmonične narave in da je zavoljo njih tudi podlegla interpretaciji nje kot nečesa, česar bistvo naj ne bi bilo dinamično, ampak statično, kolikor nam hkrati ne dviguje obrvi, zakaj je v njej sploh vzniknilo verjetje v naravni red ali bojda naravne zakonitosti same. Na okoljski in ekološki problematiki utemeljena verzija levice je zato ideološko vedno bližje tradicionalni desnici in njenemu zagovoru družbene hierarhičnosti, časovnosti in fiksnosti družbenih, spolnih in drugih vlog. Obrat za 90 stopinj, ki ga na tem mestu zasledujem, tako temelji na zasuku prevladujoče politične dihotomije, ki se ne deli več na desne in leve, ampak na tiste, ki želijo iti gor (črni), in na tiste, ki želijo ostati dol (zeleni). Hvala bogu za desne libertarke in levičarske tehnokrate! Kako privlačen je sodobni moderni svet …

»[A] v čemer bil je pravi genij,

kar je obvladoval do dna

in mu bilo je že odmlada

težava, muka in naslada,

kar vleklo ga je dan na dan, 

ko bil je v lenost zakopan – 

bilo je koprnenje nežno«

(A. S. Puškin, Jevgenij Onjegin)

Naše mesto in dežela, s katero je obdano, sta že dolgo goličava. Praznina družbe brez podrasti, v kateri iz nižjih atmosferskih plasti, kjer se vlačita megla in nizka oblačnost malomeščanskega svetovnega nazora, pade človek naravnost v sončavo novotlakovanega trga – tam se pred sabo in soncem ni moč zateči nikamor drugam kot v kafiče, ki se plesnivo razraščajo z robov trgov in ulic. Ta sicer moderna votloba je dediščina naših krajev, obenem tiste mrakobne podrastne džungelske puščobnosti provincializma, kjer ni nobene poti, pa tudi ne one radostne praznine ruševin, iz katerih je bilo mogoče tlakovati svetlo bodočnost. Človeku, ki ga je to ali ono v življenju navdalo z idealističnim zanosom in prezirom do mehkega objema meglenih dopoldnevov, v duši od obojega ostaja samo čisto ploskovit, točkovit brezrazsežni svet. 

Fantasti so ljudstvo, ki prebiva na teh puščobnih in dolgočasnih krajih. Zavoljo enoličnosti njihovega bivališča – vsako gibanje, njegovi smer in sila so stvar naključja in nič ne draži čutov na tej poti ‒ se to obubožano ljudstvo ukvarja z urarskimi posli na svojih brezsvetnih dušah. Tistih nekaj kolesc, vzmeti in vzvodov, ki jih je moč odkriti v preprostem kartezičnem duhovnem stroju, je njihov edini posel.

Sicer so fantasti prav lična parazitska druščina, sestavljena povečini iz študentov, rednih, večnih in faliranih, kulturnikov in prekarnih delavcev, pa aktivistov in drugih brezdelnežev. Od ene do druge označbe je razlika – v mislih, besedah in dejanjih – tako majhna, da je to resnično egalitarna bratovščina, združena po plesnivih robovih snažnih in razločnih urbanističnih projektov, pod neusmiljenim nebesom mirno tekočega časa, z nesmiselnostjo svojih podjetij in neusmiljenim očitkom lenobe nad glavo. 

To so skratka ljudje, ki nimajo ničesar – pa vsega preveč. Ljudje z razgreto domišljijo, ki se ne zavedajo niti svoje zmožnosti niti svojih meja in ne vedo, kam s svojo mladostjo, svojimi telesi in lastno svobodo. In govorijo … iz svojega meha-telesa, ki neutrudno izdihuje besedišče praznega upa, zasledujoč do izčrpanosti vsako še tako nevredno misel in še tako majhen dražljaj. Čemu? Da bi se morebiti posrečila in proizvedla vsaj drobna drobčkena klica nove intenzivnosti; ex nihilo pojavila na praznem trgu kakšna fantastična domislica, ki bo, upajo, uspela svet okoli sebe nekako spraviti s sabo v sklad.

Dvoje jim je zato potrebno: nikoli umolkniti in nič storiti. Kakor hitro bi se namreč zavezali kakšnemu dejanju, bi ne bilo več vse mogoče. Toda za obstoj fantastične duše je nujno potrebno, da je vse mogoče in nič res. Zato fantast venomer planira, načrtuje, zbira, pretresa, toda vse za to potrošene besede so čisto naključen nanos njegovega ventrilokvizma, peščina glasov, s katerimi si daje obliko, od katerih pa se kot vztrajni ritem ohranjata edinole »mi« in »bi«: mi-bi, mi-bi, mi-bi. Med tema besedama, ki sta vsa fantastova bit in kri, v kateri polaga vse svoje upanje, si fantast izumlja zaposlitve. Svoje neproduktivno življenje podvrže imperativu prazne produkcije: izumljanje potrebe za krinko želji po smeri in oviri na tem trgu, kjer ni ničesar, vrednega poželenja, nobenega prizadevanja, ki bi se splačalo, in nobenega nasprotnika, ki bi sprejel izziv. Projekt, manifest, performans in protest so grešno in umrljivo meso fantastovega sveta. Toda nasprotnik in življenje sta pred njim na varnem skrita v prezirani megli jutranjih ur, ko se delavni malomeščan odpravlja v službo, in mirnih večerih vsakdanjega spanca. A vsakdanjost – ta je fantastu nevzdržna. Soočen z banalnostjo življenja, je brez besede. Kar je in je bilo, je onkraj njegovih moči in mu je neznano.

Toda! Ne bodimo krivični! To so vendarle ljudje, ki so zavrgli obljubo tega sveta in so se zapisali višjim rečem: prijateljstvu, umetnosti, teoriji. Da, toda ker so razočarani, ne premorejo zvestobe prijatelju – venomer so izdajalci prijateljev za interes. Ciniki! Ne morejo govoriti brez izgovora, ne morejo živeti brez upravičenja: brezdelno posedanje postane hitro neskončna vrsta sestankov, od katerih vstajajo ob slabi luči, kakor občinski možje, drug drugemu priznavajoč, da so z urami razprave opravili veliko delo. Mar bi, kakor Majakovski, povabili edinega svojega zaveznika – Sonce – na čaj.

Toda, koga med njimi bi Sonce poslušalo tožiti o njegovi mali dušici in njenih zobničkih, tožbe, slabo skrite za vetrcem podjetnih besed? Ne, ne, je že bolje, da ostanejo med sebi enakimi, ti brezposelni birokrati!

Skratka, teh ljudi je na pretek in ni jih težko srečati, vendar niso moda, prej nesrečni met tiste zloglasne kocke, za katero vedno znova upamo, da s sveta ne bo spravila naključja, pa vsakič znova izkaže svojo usodnost. Morebiti je pač res, da ne znajo igrati. Ne smemo jih torej zamenjati s posebneži ali liki. V nasprotju z njimi, ki jih občudujejo in jim odpuščajo, so pod svojo razcapanostjo nekoliko suhoparni. Njihove pojave – izraz bede tistih filozofij, ki so se v obupu obrnile k izčrpanemu, rekoč, da bodo njegove kreature zemljo podedovale –, pa so se, ko je prišel njihov čas, izkazale za zakrinkane borne idealiste. Takšnega človeka, novi rod nihilista in odvečnika, torej srečamo vedno znova nasproti sebe sedečega v kafiču – kar nas prav nič ne veseli, saj moramo podvomiti o lastnem položaju na kavarniškem stolu, in če človek dvomi, se hitro ujame med kolesca in zaklope duševnega ustroja. Ta rod se širi: kdor ne ve, kam bi se v našem mestu del, se je gotovo znašel pridružen tej druščini.

Ali zapitek se plača in Sonce vzide znova nad trgom, kjer nas je zapustilo prejšnji večer, svet vztraja, fantasti gremo spat.

Decembra 2015 se je na slovenskem knjižnem tržišču pojavila založba VigeVageKnjige. Majhna založba se je odločila izdajati stripe, ki so uspešno zapolnili nišo med Forumom Ljubljana in Založbo Buch kot založbama, ki izdajata bolj avtorske stripe. Komercialne stripe a la Studio Risar ali Graffiti bomo raje pustili ob strani. Že prvi strip VigeVageKnjig - Peščeni gradFrederika Peetersa in Pierra Oscarja Lévyja - je nakazal kvalitetno in izbrano smer, v katero se je založba obrnila in se je drži še danes.

Tako se je decembra 2015 z založbo VigeVageKnjige rodil tudi izraz risoroman. Nekako v istem času se je tudi k nam z že tradicionalno nekajdesetletno zamudo razširil izraz “graphic novel” oziroma v direktnem prevodu iz angleščine “grafični roman”. Izraz v angleščini uporabljajo za daljše stripe, ponavadi namenjene odrasli publiki. Richard Kyle je ta izraz prvič zapisal že v svojem eseju v stripovskem samizdatu Capa-Alpha novembra 1964. Termin je stripovsko občestvo v ZDA splošno sprejelo po letu 1978 ob izidu Pogodbe z BogomWilla Eisnerja, v Evropo pa se je razširil šele konec 80-ih, ko je komercialni uspeh dosegel Spiegelmanov Maus. Leta 2001 je izraz “graphic novel” sprejela tudi javna ameriška agencija za knjige - The Book Industry Study Group, ki ga je takrat umestila na police v knjigarnah kot enakovredno kategorijo.

Od tedaj se termin “graphic novel” samo širi dalje. Zlahka se lahko strinjamo, da je bil termin uporabljen le zavoljo marketinških želja po večji prodaji. Stripi so od nekdaj veljali za pankrta literature, kar se v domačih logih lahko vidi tudi v nedostopnosti razpisnih projektov in komaj opazni umestitvi stripa v šolske učbenike. Izjemno malo možnosti je, da bodo vaš strip sprejeli v konkurenci z drugimi knjižnimi deli, saj literarna srenja stripe sprejema za svoje s hitrostjo morske vetrnice, ki se premika vzvratno. Vsem nagradam za knjigo leta navkljub.

Podobne možnosti ima strip na razpisih za vizualno umetnost. Nihče ga pač ne priznava za svojega. Tako doma kot po svetu, tako v stroki kot pri ostalem prebivalstvu žal še vedno večinoma velja, da stripe beremo otroci in čudaki. Takšno je tudi leto dvatisočdevetnajsto.

Vrli marketingarji so si zato zadali nalogo, znano že kot ekonomski problem iz serije TheWire. Kaj narediti, ko se nekaj slabo prodaja? Preimenujmo izdelek! Verujoč v to so stripom za odrasle, ki so ponavadi enovita zgodba na več kot običajnih francosko-belgijskih 48 straneh, enostavno dali ime: graphic novel. Hkrati pa so si izmislili, da strip oziroma “comic book” pomeni le tiste stripe, ki se tiskajo kot periodični tisk. Ker v Sloveniji periodičnih stripov skoraj ne poznamo, se je s, kot že rečeno, slabo dvajsetletno zamudo tudi pri nas pojavil izraz, direktno preveden v grafični roman.

Besedna zveza grafični roman pa v slovenščini namiguje na nekaj drugega kot to, kar v angleščini pomeni graphic novel. Grafični roman bi bil boljši izraz za roman, sestavljen iz grafik. Nekateri prevajalci, na primer Bojan Albahari, zato raje predlagajo izraza, kot sta roman v stripu ali stripovski roman. Vendar - ali res lahko govorimo o stripovskih romanih, ko pa gre za popolnoma drug medij? Zakaj potem ne govorimo tudi o stripovskih črticah, stripovskih novelah, stripovski poeziji, stripovski drami in kar je še tega? Čeprav se tako prozna literatura kot strip večinoma pojavljata v obliki zunanjih platnic z vmesnimi mehkejšimi stranmi, na katerih je vsebina, se ponašata tudi vsak s svojimi značilnostmi, ki se ne prekrivajo vedno. Čemu bi potem zanju uporabljali enake izraze? Mar je strop v Sikstinski kapeli potemtakem le slikovni roman ali pa kar: barvita fasada?

Konec leta 2015 smo, kot že omenjeno, v slovenščini dobili novo besedo risoroman, ki jo je izumila založba VigeVageKnjige. Izraz risoroman so nato posvojili celo v predgovoru k letos izdanemu stripu Berlin Jasona Lutesa, ki ga je izdala Založba ZRC. Na njihovi spletni strani lahko preberemo, citiramo: “Poslanstvo Založbe ZRC, ki v okviru ZRC SAZU deluje kot enota za založniško in izdajateljsko dejavnost, je opravljanje treh, med seboj tesno prepletenih dejavnosti: produkcije ter založništva znanstvene literature, prodaje knjig in promocije znanstvenih dosežkov.” Uvod k stripu Berlin je napisal celo sam direktor ZRC SAZU Oto Luthar, ki je v njem uporabil besedo risoroman.

Risoroman je svoj največji dosežek dosegel v lanskem koledarskem letu, ko je prišel v nabor top besed za besedo leta. To tekmovanje se po vzoru iz tujine pri nas odvija od leta 2016. Šlo naj bi za besede, ki so značilno zaznamovale tekoče leto. Risoroman je lani prišel v nabor skupaj z besedami: generalka, orbanizacija, skodelica kave, mikroplastika, sovraštvo, tekstati, tipanka in varda. Zmagala pa je beseda čebela. Sicer beseda risoroman nima nobene veze s stroko. V tem primeru je prišla vsaj blizu Inštituta za slovenski jezik. Lahko bi celo rekli, da je napačna. Saj, če strip ne more biti hkrati roman, ker je popolnoma drugačen medij, potem strip tudi ne more biti risoroman. V najboljšem primeru ga imamo lahko za slab polprevod oziroma kalk, v katerem se je na pol prevedlo en del besede, nato še drugi in to dvoje zlepilo skupaj. Za nameček risoroman namiguje, da mora biti narisan, tako kot grafični roman namiguje, da je narejen iz grafik. Druge tehnike so pri tem izpuščene. Pri tem so takoj izvzeti kolažirani stripi, foto stripi in še marsikaj bi se našlo.

Slovenska stripovska terminologija je resda slabo razvita ali komaj obstoječa. Mnogi striparji starejših generacij in njih ljubitelji še danes uporabljajo iz srbohrvaščine prevzete izraze, kot sta tabla za stripovsko stran ali panel za stripovski kvadratek. Po tej strani je izraz risoroman načeloma zanimiv dodatek k besednjaku, a sam po sebi nezadosten in izjemno zavajajoč. Hkrati namiguje, da je strip lahko tudi kaj drugega kot strip. Pa saj mu ni treba biti. Strip je strip, pa naj ima tri kvadratke, 700 strani, naj je nem ali poln besedila. Zdi se že skoraj simptomatično, da v primeru, ko se ena stvar naleze stigme, ne poskušamo odpraviti stigme ali vzroka zanjo pri samem viru problema, ampak zadevo enostavno preimenujemo. To se vam lahko zdi škodljivo ali pač ne.

Pa ne razumite avtorice besedila narobe, pri VigeVageKnjige imajo odlično bero stripov. Se pa med naborom zdaj že lepega števila 22-ih izdaj najdejo tudi take, ki bi jim težko rekli strip. Takšna bi bila na primer Yvonne, otrok dvorec Delphine Vaute ali pred kratkim izdana prva slovenska knjiga založbe VVK, Vinjete straholjubca avtoric Eve Mahkovic in Eve Mlinar. V obeh primerih gre bolj za zmes proze in bogatega vizualnega gradiva, ki pa mu ne moremo reči strip. 

Zakaj ne bi potem izraza risoroman raje ohranili samo za specifične izdaje, ki jih lahko prebiramo pri založbi VigeVageKnjige in so nekakšni vmesniki med stripom in prozno literaturo? Tako bi lahko tudi dobri stripi njihove založbe pripomogli k boljši sprejetosti medija v Sloveniji in svetu, namesto da ga raje skrivamo pod nekakšnimi skovankami. Njihovo bralstvo bi lahko spoznavalo tudi tiste zmesi, ki niso stripi, pa tudi slikanice ne in jim lahko lažje rečemo risoromani, ker so romanom vsaj malo podobni.

Zaskrbljenost, da se je izraz risoroman pojavil pri znanstveni založbi, kot je ZRC, brez namiga o pravem premisleku ob uporabi izraza, je zato gotovo na mestu. Priznajmo, da je strip lahko vendarle tudi strip in samo strip in nič drugega kot strip. In da, spoštovano občestvo, morda vam je bil všeč prebrani strip! In nikakršen slikovni roman, ki ga imate na koncu jezika, da bi se počutili bolj odraslo ali manj piflarsko. Ker, kot pravi Shakespeare v Romeu in Juliji: 

Preberi si ime. Kaj je ime?

To, čemur roža pravimo, dišalo

bi prav tako lepo z imenom drugim;

in Romeo, da se drugače kliče,

popolnost svojo bi ohranil vso.

Začnimo s filozofom Davidom Rodenom ter predstavitvijo t. i. diskonekcijske teze. Kot bo jasno v nadaljevanju, bomo prek krajše eksplikacije ter njene rekonceptualizacije izpostavili novo vstopno točko za naslavljanje in reševanje raznih ekoloških ali okoljskih težav, ki so plod novega planetarnega stanja, bolj poznanega pod imenom antropocen. Glede na to, da je v istoimenskem eseju eden izmed Rodenovih ciljev prikazati potencialne možnosti za vznik in hkratno odcepitev ter obravnavo post-ljudi s stališča ljudi, se ne gre čuditi, zakaj se eno od ključnih vprašanj v eseju tiče vprašanja povezanosti. O tem vsekakor priča tudi avtorjeva ‘ploska ontologija’, sicer sposojena pri Manuelu DeLandi, v kateri je človek obravnavan kot tehnogenetski konstrukt ali asemblaž brez kakršnihkoli esencialnih lastnosti.

V tej shemi je vsakršna entiteta del t. i. širokega človeka, vse dokler so njene funkcije na takšen ali drugačen način v zadnji instanci odvisne od širokega človeka, pri čemer slednje v povratni zanki vplivajo na njegovo konstrukcijo in obstoj: “Potemtakem so udomačene živali, mobilni telefoni in zobne ščetke razširjeni ljudje, medtem ko smo obvezno biološki ljudje hkrati razširjeni in zoženi ljudje.” Po drugi strani pa lahko o odcepitvi ali diskonekciji govorimo tedaj, ko del tovrstnega asemblaža pridobi dovoljšnjo stopnjo avtonomije in suverenosti za (samo)določitev, ki v končni fazi ni odvisna od širokega človeka: “Katerikoli del širokega človeka preneha biti široki človek, če njegovi široki potomci ‘ponorijo’: pridobijo sposobnost neodvisnega funkcioniranja in repliciranja zunaj človeške mreže.”

A zdi se, da moramo zavoljo zdajšnjega planetarnega stanja večji del kognitivne kapacitete usmeriti ne le v raziskovanje, preučevanje in minimiziranje tveganja glede na naraščajočo stopnjo verjetnosti za vznik raznih delno-avtonomnih ali avtonomnih softver ‘agentov’, ampak prav tako v iskanje nove povezanosti med širokim človekom in širšim sistemom oziroma ekologijo, od katere funkcijskega obstoja je slednji še vedno odvisen in znotraj katere poleg ljudi sodelujejo tudi ostali kognitivci, tj. živali, rastline in tehnični sistemi. Kar želimo s tem reči, je, da moramo diskonekcijsko tezo obrniti na glavo in pozornost preusmeriti na rekonekcijsko tezo. V skladu s tem je najprej treba izpostaviti dejstvo, da je v antropocenu s strani širokega človeka proizveden selektivni pritisk na okolje, ki je do tolikšne stopnje dinamičen in hiter, da nanj običajni ekološki nastavki nikakor ne zmorejo učinkovito odreagirati ali z njim nemoteno sovpadati skozi čas. Pravkar podane trditve rezonirajo s tistimi iz teorije kompleksnosti, le da v tem primeru konkurenčniški odnos med organizacijami, pri čemer ena izmed njih tvori selektivno okolje, v katerem mora druga bivati, nadomesti odnos med širokim človekom in širšo ekologijo. Cilj rekonekcijske teze je potemtakem nasloviti antropogene zahteve iz okolja, ki so v zadnjih dvestotih letih postale preprosto preveč silovite.

Spomnimo se na grški mit o Prometeju ter na njegovo realizacijo, da je človek brez tehnike popolnoma golo in nadvse nepokretno bitje. V tej maniri Yuk Hui zapiše: “Pred Prometejevo invencijo tehnik ljudje niso bili senzibilna bitja, saj so gledali, ne da bi videli, poslušali, ne da bi slišali, in živeli v neredu in zmedi. […] Človek brez ognja – torej brez tehnike – bi bil žival brez kvalitet.” Mogoče je treba na enak način misliti tudi tedaj, ko razmišljamo o okolju, različnih ekosistemih in živalih, ali nasploh, ko poskušamo teoretizirati razmerje med biosfero in tehnosfero: vedno bolj očitno je, da je rešitev za prvo prav avgmentacija s strani druge.

Vprašajmo se, kaj pridobimo s tem, ko okoljska in ekološka vprašanja ter zanje značilne in v večji meri nerešljive problematike argumentiramo prek ali skozi tehniko? Zares se izognemo trem slepim potem ali vsaj nujno konservativnim nastavkom, ki izvirajo iz običajnega dojemanja in reševanja tovrstnih težav: potrebi po zmanjševanju kompleksnosti v okolju, nujni kritiki rasti in s tem sprejetjem koncepta odrasti ter politični participaciji, ki je že v osnovi antikapitalistična in zasnovana okoli vzvoda glasu. Kot bomo to kaj kmalu prikazali, imamo pred sabo realno možnost, da tudi pri zeleni problematiki zavoro še naprej pustimo pri miru.

Rekonekcijska teza ali težnja, da narava zavaruje samo sebe, tako temelji na precej drugačnem razumevanju političnega, pri čemer tu ne gre več za arhaično politično prepričevanje in mobilizacijo, marveč veliko bolj za dejansko tehnološko implementacijo, ki bo različnim entitetam – bodisi kitom bodisi gozdovom – omogočila priključitev ter višanje stopnje avtonomije in suverenosti; ne pozabimo, ena od ključnih lastnosti tehnologije veriženja blokov se navezuje prav na minimiziranje stopnje potrebnega zaupanja, da bi bile transakcije oziroma interakcije med entitetami uspešne, tj. samodejno izvedene. Prisluhnimo citatu znanstvenofantastičnega avtorja Karla Schroederja, ki predhodno podane ideje odlično povzame in vstavi v potrebni kontekst: “To ni ‘rešimo kite’, ampak je ‘dajmo kitom orodja, da rešijo sami sebe’. Mislite, da bi decentralizirane avtonomne korporacije lahko služile ne-človeškim ekosistemom za ponujanje storitev?”

Schroederjeva ideja ni povsem nova, saj nastavke zanjo najdemo v današnji abstrakciji korporacije kot pravne osebe ter v južnoameriškem staroselskem dojemanju narave kot zavestnega ali čutečega bitja. Ker pa je tehnološko pogojena, tj. utemeljena na decentraliziranih avtonomnih platformah, tehnologiji veriženja blokov, pametnih pogodbah in evolucijskih algoritmih, je vsekakor času primerna in celo libertarno usmerjena: “Reke, vodotoke, koralne grebene, gorske biome, vse bi lahko reprezentirale decentralizirane avtonomne korporacije; dobrine in storitve, ki bi jih zagotavljale, bi bile zapisane v njihovi ustanovni listini. Je to mogoče boljši način za zaščito in širjenje interesov naravnih sistemov in ostalih vrst kot pa vezanje političnih akcij z antagonistično-ideološkimi in na človeku osnovanimi gibanji?” Berlinski umetniški kolektiv Terra0 oziroma njihov projekt o avgmentiranem gozdu ali kibernetičnem travniku k temu nedvomno pritrjuje.

Prisluhnimo še besedam ustanovnega člana kolektiva Paula Seidlerja, ki v intervjuju za Berlin Art Link pravi: “To me spomni na stavek Andreja Škufce, ki sem ga prebral in o katerem sem veliko razmišljal. ‘Umetnost se sedaj pridruži dejavnostim največje pomembnosti, te ne več zgolj interpretira.’ Vprašanje, kako daleč lahko umetniški eksperimenti preusmerijo fokus umetniške in teoretske produkcije in na primer pripomorejo k razvoju alternativne infrastrukture, je zame inherentno prisotno v koncepciji projekta STATISTA. Zame to opisuje tudi drugačen modus operandi: grajenje namesto interpretiranja.” Benjamin H. Bratton k temu dodaja: “Ko se ta geopolitika skalira, bo planet, kot ga poznamo, preživel, saj bo ena od njegovih polovic park, medtem ko bo druga gosto avtomatiziran amalgam človeško-strojnih skupkov – obe bosta enako umetni.”

Ali se spomnite tistega človeka, ki je pred nekaj leti zgorel na klopi v parku na Jesenicah? Verjetno ne. Kajti človek je bil brezdomec, po normah sodobne družbe torej nihče par excellence. Povrh vsega je njegovo izgorevanje menda povzročila prižgana cigareta, ob kateri je zaspal, cigareta pa je, kot se nam na vse pretege trudijo pokazati, sovražnik številka ena v prizadevanjih za dolgo, morda celo večno življenje, to se pravi, grozeči tujek v dobi biopolitik, ki zahtevajo do potankosti higienizirana, brezhibna telesa, ki bodo tvorila legijo zmagovalcev v boju proti smrti. Tisti človek ni bil zmagovalec. Tja v tri dni je ležal na klopi, brezposeln na koncu sveta. Tisti človek pravzaprav sploh ni imel šans postati zmagovalec. Nekoč je sicer imel vse možnosti tega sveta, a ta ubogi, neuki človek brez visokih stremljenj se je sabotiral.

Ali se spomnite tiste Virginie Woolf? Virginia Woolf je pisala knjige, pisala je o potrebi ženske po lastni sobi, prostoru, kjer bo lahko živela svoježivljenje, ustvarjala in artikulirala svoje izvirne misli, kakršnekoli misli, vse tiste, ki jih, v nasprotju s prepričanji dominantnih, torej patriarhalnih tokov, resnično tvori. V lastni sobi ji nihče ne bo preživetja pogojeval s prisilo opravljanja njenih edinih družbeno priznanih funkcij, ki so rojevanje, skrb za otroke in odrasle moške, gospodinjenje in drugo neplačano težaško delo z neomejenim delovnim časom. 

Virginio Woolf je prav tako bremenila zgodovinska odsotnost žensk na področju umetnosti. Njihova anonimnost. Zgodovinska odsotnost umetnic se je pokazala tudi kot sedanjost. Skladateljice zavzemajo pribl. 3 % programov osrednjih koncertnih hiš po svetu v sezoni 2019/2020, preostalih pribl. 97 % pa skladatelji. Tiste skladateljice, ki niso med izbranimi 3 %, vedo, kaj je bremenilo Virginio Woolf. Tudi Olga Neuwirth to ve. Njena opera Orlando, ki je premiero doživela decembra letos, je prvo celovečerno delo skladateljice, ki ga je Dunajska državna opera, že 150 let pojem mizoginije in bernhardovskih starih mojstrov, postavila na svoj oder.

Virginia Woolf je bila enako ostro kritična do patriarhata, kot je bila nemilostna do samih žensk; očitala jim je mero ignorance, zaradi katere se kljub možnostim, ki jih je omogočilo zgodnje feministično gibanje, ne povzpnejo nad svojo suženjsko mizerijo – ne le kot posameznice, temveč kot človeštvo. Virginio Woolf je vse skupaj močno vznemirjalo, z družbenimi realnostmi se ni mogla sprijazniti. Terapevt ji je svetoval: Gospa Woolf, vadite se umirjenosti. In res, Virginia Woolf se je naposled umirila. Ni zgorela, pač pa si je žepe napolnila s kamni in se podala v reko, kjer se je, jasno, utopila. Ni zgorela, a je mogoče tehtno argumentirati, da je izgorela.

A le mirno. Časi se spreminjajo, od Virginie Woolf do danes je preteklo mnogo voda, zgodili so se feministični upori in ves čas se je kontempliralo o socialnih spremembah, ki bodo človeka končno povzdignile nad bedo. Človeštvo namreč zasleduje civilizacijske vrednote, med njimi enake možnosti. In tako imamo pred seboj novega človeka, boljšega kot kdajkoli, tako materialno in tehnološko kot kognitivno opremljenega za boljše življenje. A ‘boljše’ je ideološki pojem, konstruira se iz specifične pozicije in v specifičnem diskurzu. In novi človek ima kljub svoji mogočnosti svoje tegobe. Med bolj aktualnimi v tako imenovanem Zahodnem svetu in tista, ki jo v svojem knjižnem prvencu obravnava Aljoša Bagola, je izgorelost.

Kot vemo, je Bagola knjigo napisal po lastni izkušnji izgorelosti. Nekega dne enostavno ni zmogel več. Delo, nenehno delo, zasledovanje popolnosti na vseh, ne le delovnih področjih, imperativ ‘zdržati’, ves čas nekaj zdržati, moralo je počiti. In potem? Kako se izvleči iz dna, kako iz sebe, ki si le še pepel, živ pepel, ponovno zmodelirati človeka? Ne kakršnega koli, temveč takšnega, ki bo kos zahtevam sveta, ki bo torej še vedno svojevrsten zmagovalec.

Bagolov predlog rešitve je kar se da preprost: Ne zasledujmo nesmiselno visoko zastavljenih in najpogosteje praznih ciljev in zahtev. Dovolj je biti v redu. Da ne težimo k pompoznim uspehom, ki niso nič drugega kot spektakel, je, tako se zdi, uvod v kritiko neoliberalne doktrine. Zdi se, da prav to potrebujemo, kajti vsi ti cilji, ki si jih, tako Bagola, postavljamo sami, so uničujoči. Ustavimo se, pravi Bagola. Za nas ni dobro le najboljše, pač pa je dobro v redu.

Toda.

Toda.

‘Biti v redu’ je za velik del populacije nemogoč predlog. Kruta, neutemeljena, nereflektirana fantazija je. ‘Biti v redu’ kot nasvet že v izhodišču izključuje. Aljoša Bagola, ali se spomnite matere samohranilke, katere zgodba je bila izpostavljena septembra letos, ko se je Inštitut 8. marec uprl ukinitvi dodatka za delovno aktivnost? Ali se torej spomnite ženske, ki je povedala, da raje ne gre na kavo, saj ena kava v lokalu v bistvu pomeni kruh in mleko za njene otroke? Ona. Ne. More. Biti. V. Redu. Ekonomska in socialna izključenost preprečujeta doseganje še tako nizkih standardov dobrega življenja. Knjiga Kako izgoreti, ki tega na nobenem mestu ne upošteva, marveč predlaga nemogoče, se zato pokaže za eno samo nasilje. In tako je nasilje slovenski bestseller.

Izgorelost je, jasno, osrednja tema med večino samozaposlenih v kulturi. (S tem nikakor ne želim reči, da so kulturniki edini, ki jih doleti izgorelost.) Ena pravi, da resnično ne more več, a da mora napisati tisti tekst, kajti trideset evrov, drugi prisede in že čez minuto vstane ter ponosno razglaša, da ima namen nocoj zapreti računalnik še pred 23. uro, tretja pravi, da zjutraj komaj sploh vstane, četrta bi morala nujno na bolniško, a ne more, ker samozaposleni dostopa do bolniške, kakršnega imate vi, nimajo, peti bi si vzel dopust, a si ga ne more, ker za samozaposlene dopust ne obstaja niti kot koncept, šestega nismo videli že od lani, saj se je bil primoran pri štiridesetih letih zaradi revščine preseliti nazaj k staršem, medtem ko sedma ves čas nekaj prešteva, da bi naposled le naračunala, da ni spala že od marca, kajti trideset evrov! Želim reči: Ali vi sploh razumete, kaj pišete? Skrbi me prav to, da razumete.

Verjamem, da so Bagolovi predlogi (samemu sebi in širši javnosti) še kako dobronamerni. A ker so tipično neoliberalni, torej usmerjeni v modeliranje posameznice, ne v spreminjanje sistemskih temeljev, se dobronamernost preobrne v prispevek k uničenju. V koncentracijskem taborišču Ravensbrück so imeli poseben naziv za taboriščnice najnižjega statusa. Rekli so jim ferfikbarice, kar v prevodu pomeni razpoložljive. Razpoložljive ves čas in za vsa možna opravila (‘taske’, kot se reče v oglaševalskem žargonu). Preberite knjigo Ferfikbarica v peklu taboriščnice Germaine Tillion, v slovenskem prevodu Jasmine Žgank je izšla pri Založbi Sophia. To naj bo najbolj brana knjiga leta.

Izgorelost ni nič novega. Izgorelost je problem, s katerim se feminizem artikulirano ukvarja že skoraj eno stoletje, pred tem pa je seveda bil izkušnja sužnjev, večine žensk in nasploh vseh, ki so bili primorani delati za tega ali onega delodajalca. Ali bi morali sužnji delati na sebi, Bagola, ali pa je bilo treba odpraviti suženjstvo? Seveda se ga ni odpravilo, razširilo se ga je, zavzel je sodobni kognitariat, ki zdaj skupaj s proletariatom tvori neskončno brezno pasivizacijskega shiza, obče znanega kot lažna zavest. Izstop iz brezna ni v čudežni optimizaciji posameznikove razpoložljivosti (pri njem samem), saj te možnosti najpogosteje nima. Izstop je v ozaveščanju družbe, da so napačne razmere, ne oni sami. Problem ni delavka, ki prekomerno dela in je ves čas razpoložljiva, problem je njen ‘šef’, izkoriščevalski lastnik produkcijskih sredstev, ki dobro ve, da ona druge možnosti nima, saj namerava živeti. Vaša izgorelost pa je gola pogoltnost, kar je obenem tudi ideal neoliberalizma. Malce manj reklam za Union in malce več socialne ozaveščenosti, kaj menite?

Bagolovi predlogi so tako na koncu rezervirani le za kasto, ki si jih lahko privošči. Dobesedno privošči, v smislu, da ima takšen ekonomski standard, da lahko preprosto preneha. Knjiga Kako izgoreti je za nižji razred, prvič, slepilo pred strukturnimi neenakostmi, ki jih prav prek slepljenja normalizira, in drugič, sadistična gesta (za bralko pa mazohistična), saj dopoveduje, da se probleme rešuje na sebi. Ne skozi kritiko sistema, marveč skozi kritiko sebe kot subjekta. Za višji sloj je ta knjiga prav tako nekakšno neoliberalno slepilo, in sicer zaradi preusmeritve pogleda od družbenih neenakosti k dolgoročnemu vzdrževanju višje ekonomsko-družbene pozicije; preprosto: delajte le na sebi, ceteris paribus. Z drugimi besedami: predlogi v tej knjigi se ne dotikajo izvorov problema izgorelosti, pač pa se spopadajo z učinki in le na način, ki ga lahko aplicira višji sloj. V tem smislu so ti predlogi prispevek k perpetuaciji sodelovanja specifičnega segmenta družbe v ekonomskem in socialnem uničenju drugih, torej, v zločinu proti človeštvu.

Kako izgoreti ... in vzeti življenje v svoje roke bi lahko bila pomembna in emancipatorna knjiga. A ni. Kajti avtor v svojem razmišljanju ne premore nikakršne družbene kritike, ne spopada se s sistemom, temveč išče načine, kako naj se spopade s seboj, implicitno pa predlaga, naj enako počnemo tudi ostali, tudi tisti, ki nimajo osnovnih življenjskih možnosti. Aljoši Bagoli predlagamo, naj s svojimi nasveti poskusi pri čistilki na kolodvoru, pove naj ji, da bo, če bo le imela svoje delo čiščenja javnih stranišč rada, denar kar sam sledil. Sestri čistilki pa želimo, da bo v tistem trenutku zmogla dovolj moči za edino ustrezno reakcijo.

V ponedeljek, 23. decembra, na dan ustavnosti, je v Gallusovi dvorani potekala državna proslava ob dnevu samostojnosti in enotnosti, ki ga sicer obeležujemo na današnji dan. Proslava je zadnja v letnem nizu državnih proslav, ki se je letos začel s Prešernovim dnevom, nadaljeval z dnevom upora proti okupatorju, dnevom državnosti, 100. obletnico združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom in dnevom reformacije. Tudi Radio Študent je kot predstavnik medijev povabljen na državne proslave, na katere se z veseljem tudi odzovemo. Zanimalo nas je, kako je za razliko od dneva državnosti, ki se odvija na prostem, videti državna proslava v decembrskem času v objemu topline Cankarjevega doma.

Protokol veleva, da je na državnih proslavah predvidoma en govorec, najsi bo predsednik države, državnega zbora, vlade ali ustavnega sodišča. Protokol dalje veleva: “Na državne proslave ob dnevu državnosti ter ob dnevu samostojnosti in enotnosti se vedno vabijo člani Predsedstva Republike Slovenije, Vlade in Skupščine iz časov osamosvojitve, ki imajo na državni proslavi strnjen sedežni red.” Ti sedijo v parterju: v prvi vrsti zmeraj aktualni in bivši predsedniki Republike Slovenije, predstavniki verskih skupnosti, potem po vrstah v parterju pomembnost funkcije, jasno, upada. Vsekakor je že protokolarna izvedba zanimiva - 45 minut je namenjenih posedanju, saj je sprva treba na vse balkone spraviti še ostale povabljence, ki nimajo točno predpisanega sedežnega reda in se v dolgi vrsti vijejo skozi detektorje kovin. Velja pravilo “prej prideš, bolje sediš”. Čeprav nam je namenjen drugi balkon, ki je najbolj oddaljen od odra, pa je prav iz zadnje vrste pogled navzdol izvrsten: lahko bi celo rekli, da je imel na tokratni proslavi prednost.

Pahor je povedal navdihujočo, a resnično zgodbo, magično zgodbo o uspehu, zgodbo s srečnim koncem - ko smo za skupen cilj sodelovali kot nikoli poprej in nikoli poslej. 

Nagovor predsednika

Za kulturni del proslave je bila s strani koordinacijskega odbora izbrana predstava v režiji Matjaža Pograjca, nastala v koprodukciji Slovenskega mladinskega gledališča in Centra za usposabljanje, delo in varstvo Dolfke Boštjančič iz Drage. Predstava se glasi Slovenska popevka - zrežirana kot gledališki koncert po besedilih Gregorja Strniše z aranžmajsko osvežitvijo dua Silence - in je premierno zaživela novembra 2017. Od takrat so nastopili že 60-krat, tokrat pa so jim vrata odprli na najpomembnejšem kulturnem dogodku v Sloveniji, nastopali so odstotkovno najvišje kotirajoči publiki.

Predstava, tokrat imenovana Tvoje srce, moja domovina, je, milo rečeno, lepa. Lepota predstave je lepota ljudi, ki v njej nastopajo, brez pretencioznosti in pretiravanja. Predstava hodi po tanki meji in bi zlahka prestopila mejo grotesknega, če bi ustvarjalci želeli siliti ljudi v formo, ki jim ni lastna ali udobna, čeprav, po pravici povedano, s te razdalje ni bilo moč razbrati obrazne mimike nastopajočih. To je ena redkih predstav, ki dela na vključevanju deprivilegiranih skupin. Poleg 12 oseb z motnjo v duševnem razvoju nastopa še 8 profesionalnih igralcev in igralk: ko pomešani stojijo skupaj na odru, se ločnica med drugačnim in normalnim briše. Navsezadnje si prizadevamo delati na inkluzivnosti.

Čeprav bi lahko bila, predstava ni niti malo cinična ali žugajoča. Kljub veselju nastopajočih bi za obiskovalce lahko delovala kot mučilnica - kako se po taki prireditvi vrnemo v svoje male svetove in delamo naprej, kar delamo, kar se nam nemara lahko zgodi ob vsaki krivici, ki jo zaznamo ob ravnanju z begunci, izkoriščanimi delavci, brezdomci, ob krivici do vseh živih bitij, ki se sama ne morejo braniti pred svetom konkurence. Delo z depriviligiranimi skupinami je vrednostno oziroma ekonomsko postavljeno precej nizko, hkrati pa je zahtevno in terja strokovno ravnanje. V veliki meri sloni tudi na bazi prostovoljstva.

Družbeno koristno delo, ki bi ga socialna država morala opravljati, je rezervirano za ljudi, ki še nimajo služb, za brezposelne, ki si s tem dvignejo socialno podporo, ali za tiste, ki ne zmorejo odplačati svoje kazni. Tako se rob z robom hrani. Pa vendar je takšno delo najbolj državotvorno in - kot nam da predstava misliti - bi moralo biti postavljeno v samo središče. Na njem bi moral biti osnovan univerzalni temeljni dohodek. Ukvarjanje s soljudmi je najbolj naporno in hkrati največ vredno za skupnost, četudi lahko kdaj pomeni le trepljanje lastne rame. A ta predstava gledalcem ne nudi očiščenja duha v svoji bridkosti - solze so nam tekle, ko bi se rajši trepljali po rami.

V na žalost precej prazni scenografiji se predstava ne trudi biti kompleksna, saj večji koordinacijski podvigi terjajo mnogo več truda in poguma. Kaj šele da bi bila predstava izvedbeno popolna, od gledalca terja potrpežljivost. Glasbene in plesne točke so ravno zaradi netočnih glasov in nekontroliranih gibov celo bolj zanimive in delujejo osvežujoče v sicer precej strogo zastavljenem prostoru vrhunske kulturne produkcije. Morda so ravno ti časi mimo, časi bahavosti in baročnih gest, ki se umikajo sproščenosti in življenju v vsej njegovi pojavnosti. A ne mislimo si, da smo s tem kaj naredili - težje prizadeti ljudje nimajo enakih možnosti, posebej če niso iz razumevajočih in socialno dobrostoječih družin. Domovi za segregirane so postavljeni na mestna obrobja; s tem se ne naučimo sobivati in ne moremo trditi, da smo spoznali drugačnost, četudi smo jo proslavljali.

Čez 1000 let

Pogostitev je bila izvrstna, z dobro glasbeno spremljavo. Čeprav bi si želeli ostati dlje in videti, kdo na državni zabavi ostane zadnji in če kdo pod mizo, smo se raje odpravili nazaj v svoje male svetove.

“Res je, da sta kampanji, kot sta #MeToo (Jaz tudi) in #Time'sUp (Čas je potekel), uspešni v opozarjanju javnosti na seksizem in spolno nadlegovanje, na mizoginijo in rasizem, da se je odprla Pandorina skrinjica in so dolgo potlačene zlorabe prišle na dan ter opolnomočile ženske, da javno spregovorijo o nasilju. Res pa je tudi, da sta povzročili manjšo kolateralno škodo: pretirano politično korektnost in pozivanje k spletnim linčem že zaradi rahlo nerodno formulirane izjave moškega ali ženske, in s tem posledičen strah pred izpostavljanjem, strah pred javno izreči svoje mnenje.”

Ravnokar slišana izjava Vesne Milek se je med številnimi drugimi uvrstila v izbor izjav, nominiranih za Bodečo nežo, nagrado, ki se podeli najbolj seksistični izjavi leta. Kakšna zanka: izjava sama komentira svojo umeščenost v izbor nominacij. Pa ne le svoje umeščenosti, temveč umeščenost številnih drugih izjav, o domnevnem seksizmu katerih lahko glasujemo prek spleta. Ko prebiramo nominirane izjave, je prvo, na kar pomislimo: “Madona, a je feminizem konec koncev res že dosegel skoraj vse, a res do te mere manjka seksističnih izjav, da je treba seksizem iskati kot šivanko v senu?”

A v resnici ne gre za to. Seksističnih izjav se najde kar dovolj, a očitno si je kolektiv Bodeče neže letos zadal, da ne bo, kot prejšnja leta, naslavljal očitno seksističnih izjav, saj bi bilo to, no, preveč očitno. Verjetno pa gre tu res videti tudi vpliv gibanja MeToo, saj je namreč na vsak način v izjavah treba videti neko erotizacijo: “Gotovo v ozadju skrivajo perverzne ideje, pujsi seksistični!” Poglejmo si nekaj nadaljnjih nominiranih izjav in utemeljitve za njihovo umestitev v izbor.

“Ni karikatura ženske, ni nežna, ne poziva k dialogu, ampak zahteva ukrepanje. ‘To so ženske, ki jih imam rad,’ je dejal Žižek.”

Utemeljitev: Slavoj Žižek o Greti Thunberg, stari 16 let. Ne le, da gre za najstnico in moškega, ki bi ji lahko bil dedek, gre tudi za tisto, vseskozi isto zgodbo: samo določenemu ‘tipu’ ženske, ki seveda moškim (seksualno) ustreza, je dovoljena kakršna koli pozicija moči in veljave. In nenazadnje: komentarji, kako Greta izgleda, niso na mestu.”

(Pustimo dejstvo, da v sami izjavi sploh ni govora o Gretinem izgledu.) Takšno utemeljitev o nominaciji izjave, ki je v bistvu prav feministična, lahko komentiramo samo z znanim vicem: psihiater norcu pokaže list s čačkami, ki jih je nakracal, in ga vpraša, kaj vidi v njih. Norec navaja: “Joške, kurce, fuk …” Psihiater, zelo resno: “Gospod, očitno imate hude težave s spolnostjo.” Norec pa se razjezi: “Jaz imam težave s spolnostjo? Kdo pa riše takšne perverznosti?”

Podobna je logika, po kateri je kolektiv v izbor umestil izjavo župnika Janeza Turinka: “Kristjanke ste resnično lepe ženske ... zaradi svetega obhajila dišite po Večnosti in ste podobne Mariji.”

Izjava, ki ni sama na sebi prav nič seksualna, a, khm, kdo ve, kakšne umazane misli ima ob tem župnik, hm, mmm, umazane misli … Saj poznate tisto krščansko (in po novem feministično?) maksimo, po kateri je greh, če na kaj samo pomislimo, čeprav na koncu tega eksplicitno ne izjavimo ali udejanjimo? V podani utemeljitvi izbora izjave je citiran zapis Borisa Vezjaka:

“Ko župnik opazi in vonja lepe ženske (le) v svoji fari. No, to ni zgolj selektivna empirija, zavita v nekakšno kurtoazijo, lahko je resen problem: zakaj bi bile lepe le kristjanke? Je takšna izjava implicitno nestrpna? Je kompliment župnika spodoben? Kako komplimente razumejo obiskovalke njegove Cerkve in kako nekristjanke?” Oh, kako si drzne, župnik diskriminira nekristjanke! Zakaj ne bi mogle biti vse ženske lepe, ne samo kristjanke! Sam šment, pol pa spet zapademo v komentiranja izgleda žensk, kar pa tut ni kul, ženske ne rabjo bit lepe! In, hja, nikar ne pozabite: če svojemu partnerju ali partnerici podarite kompliment, da je najboljša in najlepša na svetu, ste že diskriminirali celih 7 milijard in pol drugih, prav tako najboljših in najlepših posameznikov! (In če, bog ne daj, gledate pornografske vsebine, glejte, da uvedete kvote - če boste gledali samo filmčke, v katerih nastopajo “kavkazijci”, obstaja skorajda stoprocentna verjetnost, da ste diskriminatorni rasist.)

Mimogrede, ko smo že pri vicih: ena od nominiranih izjav je tudi od Karla Erjavca: “Obsojam nasilje nad ženskami, še posebej v nočnem času.”

No, če je prepoznanje seksualnosti v zgornjih izjavah res podobno norčevemu razpoznanju narisanih čačk, se nekatere druge izjave tudi res nanašajo na seksualnost. Ker seveda ne želimo diskriminirati, naslednja nominirana izjava prihaja iz vrst muslimanske, ne le krščanske skupnosti. “Če bi ženske molile pred moškimi, bi lahko moškemu padlo kaj na pamet. Včasih imajo moški čudno domišljijo. (...) Ženske so v džamiji ločene od moških zaradi praktičnih razlogov.” Jasno, da so religije patriarhalne, toda ali je takšna zdravorazumska izjava res kandidatka za seksistično izjavo leta?

Še jasneje o seksualnosti govori izjava Jizaha Dafunka:

“Tretji dolgometražec Rapsody je njeno najbolj samozavestno delo, v katerem krepi svojo moč in s katerim bo postala še večja ljubljenka glasbenih kritikov. Je zrel, ambiciozen, domiseln album, ki komercialnim raperskim striptizetam in kurbam, ki mahajo z oprsjem in ritjo, kaže tisto pomembnejšo rapersko stran, slonečo na vitalnih, lucidnih besedilih ter dobrem toku besed.”

Utemeljitev: “Skozi velik del recenzije avtor izpostavlja, kako glasbenica *NI* za svoj uspeh uporabila svojega 'razgaljenega telesa', in jo prek tega poveličuje. S tem diskreditira celo generacijo reperk, ki so se opolnomočile s prilastitvijo svojih teles, jih zmerja in zaničuje spolne delavke in delavce.”

No, zmerjanje in zaničevanje res ne bi bilo na mestu, če bi šlo zanj. A besede “striptizete” in “kurbe” afirmativno uporabljajo prav te reperke same. Da se ti besedi interpretira kot žaljivi, ravno predpostavlja zaničevanje spolnih delavk. Predvsem pa izhaja iz čudnega puritanstva, ki kot nesprejemljiv jemlje vsak “politično nekorekten” izraz, ne glede na to, v kakšnem kontekstu je umeščen in kaj dejansko sporoča. Zanima nas denimo, kako bi se odzvali baltimorski niggri, če bi jim “nerasistični levičar” rekel, da so “people of colour” in naj se nehajo žaliti z besedo “niggri”. Lahko ugovarjate: “Že, ampak prejšnjo izjavo je izrekel privilegiran beli moški!” No, da, ampak v zelo jasnem kontekstu reperske scene. Mogoče je res z izjavo “diskreditiral celo generacijo reperk”, a ne zato, ker so se “opolnomočile s prilastitvijo svojih teles”, ampak predvsem zato, ker se mu zdi element besedil v glasbi pomembnejši. Je zdaj seksistično dejstvo, da se nekomu zdi pomembnejše besedilo kot pa izgled izvajalke? 

Seveda se je tudi tokrat kar nekaj utemeljitev izborov izjav vrtelo okoli objektivacije ženskih teles in lepotnih idealov. Logika tovrstnih utemeljitev se nekako čudno zaplete: lepotni ideali so slabi, ker nekaterim posameznikom preprečujejo, da bi si v očeh drugega pridobili status spolnega objekta. Po drugi strani je objektivizacija slaba, ker posameznike reducira na pogled in sredstvo drugega, to je spolni objekt. Ergo: people are fucked either & anyway.

A vrnimo se k bolj svetopisemskim temam. V izbor se je dalje umestila izjava Matjaža Hana: “Slikovito je to primerjal z družinskimi razmerji: ‘Tista hčerka, ki je doma, ob prihodu ni toliko vredna kot tista, ki pride domov vsakih 14 dni, pa je tudi kosilo boljše …’“

Utemeljitev: “Politik ženske postavlja na nivo stvari. In to stvari, ki je družini v breme. Po njegovem vredna ženska poskrbi sama zase in za zadovoljstvo drugih na način, da drugim ni v breme. Če se da vsa družbena in politična razmerja utemeljiti z ‘vrednostjo’ žensk, potem se da razumeti, da je domače, skrbstveno delo, ki je v glavnini delo žensk, nevidno, necenjeno, neplačano. Da ne spregovorimo še česa o tem, da je ravno stanovanjska politika tudi Hanovega časa med odgovornimi, da se mladi ne morejo osamosvojiti.”

Pfu, clusterfuck, kaj vse so zmetali v to eno ubogo utemeljitev. No, Hanova izjava je sicer predelana svetopisemska prilika o izgubljenem sinu, le da gre tu za hčerke. Bi tudi v primeru sinov rekli, da jih prilika postavlja na nivo stvari? Sicer pa, kako točno iz tega sledita nevidno delo žensk in stanovanjska politika?

No, ko pa dejansko pridemo do nevidnega dela žensk, pa ekipa Bodeče neže spet ni zadovoljna. Izjava Barbare Hočevar očitno problematizira prav to in težave, s katerimi se soočajo ženske, ki jim skrb za otroke največkrat pripade: “Matere, ki se spomladi ali poleti vračajo v službo po porodniškem dopustu, imajo težave z ureditvijo varstva za otroka.” Kako je mogoče takšno izjavo, ki naslavlja realne probleme žensk, videti kot seksistično? Utemeljitev: “Skrb za otroke, med katero spada tudi ureditev varstva, je skrb staršev, ne samo mam. Težave imajo tako tudi očetje, ki so del družin, ne zgolj mame. Tudi ‘porodniški dopust’, o katerem pravi avtorica, je pravzaprav dopust za nego in varstvo otroka in je namenjen tako očetom kot mamam, torej je lahko tudi oče tisti, ki ‘se vrača v službo’.” Pa dobro, kje vi živite? Izjava, ki problematizira dejansko stanje, je seksistična, zato ker stanje ne bi smelo biti tako?

Sklenimo. V samem izboru izjav lahko razberemo neko željo po uravnoteženju: ker so bile v preteklih letih v končni izbor uvrščene očitno mizogine izjave, ki so po pravilu prihajale predvsem s strani opinion makerjev, ki jih je možno povezati z desnico ali zagovorniki tradicije, je možno letošnji nabor izjav videti kot poskus razkrivanja podobnih teženj tudi v centru in na levici. To ne pomeni, da seksizma in mizoginije na tem delu političnega spektra ni, pač pa to, da se v izjavah skuša po vsej sili najti neizrečeno ali implicirano, torej tisto, kar bi očrnilo govorca.

To pomeni, da moramo - ne glede na to, o kako specifični problematiki se pogovarjamo - po novi progresivistični logiki zmeraj všteti manjšine. Če teče beseda o delavskih pravicah, je tako treba dodati, na primer, da smo proti (spolnemu) nadlegovanju žensk na delovnem mestu (kot da sama besedna zveza “delavske pravice” ali “pravica do (po)porodnega dopusta” ne more vzeti v obzir heterogene sestave nosilcev teh istih pravic in kot da če tega ob izrekanju o neki specifični tematiki ne dodamo, pomeni, da to podpiramo (v tem primeru torej spolno nadlegovanje na delovnem mestu ter podplačanost migrantske delovne sile in njene življenjske pogoje). Iz tega sledi, da tako zastavljeni kriteriji več kot očitno predpostavljajo nezmožnost identifikacije ali razumevanja kogarkoli oziroma česarkoli, kar ni enako nam ali nas pravilno ne poimenuje. Zato RŠ šovinistke na tem mestu, v skladu s to logiko, še same slovesno obljubljamo, da ne bomo brale knjig moških avtorjev, ki so napisane v prvi osebi, saj se nas to, glede na uporabljeni spol zapisa, ne more tikati, nam je tuje in se v tem ne moremo prepoznati!

Predvsem pa lahko izbor izjav za Bodeče neže razumemo kot sodobni šamanizem, kot vero v to, da bomo zgolj s tem, ko bomo nekaj pravilno poimenovali, uročili družbeno realnost (in njene materialne razmere) do te mere, da bo začela delovati drugače.

Dlako z jezika so brile RŠovinistke.