Te dni sem lahko na odprtem Facebook profilu znane aktivistke in profesorice Barbare Rajgelj spremljal debato, ki jo je uvedel njen zapis. V njem je izražena kritika nekaterih okoliščin gradnje džamije, tudi v navezavi na vprašanje odnosa islamske do LGBT skupnosti. S kritiko sem se večinoma strinjal. Branje komentarjev in pregled seznama lajkačev pa sta se mi zdela zanimiva z nekega drugega vidika. Naj to ne bo razumljeno kot ad hominem, ampak kot oris izjavljalnih pozicij; tega dvojega sam nikakor ne izenačujem in do udeležencev debate in lajkačev ne gojim nikakršnih osebnih zamer ...
No, lahko sem opazil, da so med njimi v veliki meri prisotni predstavniki slovenskih akademskih, političnih in publicističnih elit. Nekje v izmenjavi mnenj se pojavi kritika nedomokratičnega režima Katarja, ki financira džamijo; pa vendarle so bile te elite same na podlagi različnih analiz, pričevanj in so po mnenju mnogih lucidnih ljudi na ljubljanski neodvisni sceni prepoznane kot nedemokratične, intelektualno inertne in klientelistične.
Spomnimo se fars s kongresom Združene levice, ki je vodila kampanjo ZA, preglejmo klientelne in nepotistične mreže na družboslovnih oddelkih in ozrimo se na patriarhalni in avtokratski režim akademije, ki pa se vedno znova – tudi sindikalno – upravičuje z nekakšno čistostjo svojega poslanstva, medtem pa njena publicistična, aktivistična in teoretska (re)produkcija v splošnem ne presega srednjerazrednega populizma. Poglejmo še, kako lahko Barbara Rajgelj piše kritiko gradnje džamije kot preveč razkošne in financirane s strani nedemokratičnega režima iz hip lokala zraven Rotovža, ki mu poveljuje patronski županski režim Zorana Jankovića, medtem, ko je džamija dobro skrita pred očmi Ljubljančanov. In še; za ta članek na dragocenem in temu primerno obubožanem radiu bom prejel simbolično vsoto ter dočakal gnev tako z desne kot z leve, medtem, ko z omenjenih instanc še nisem zasledil kritike gradnje v medijih, kljub temu, da lahko ta požanje podporo tako z leve kot z desne, za znatno višje plačilo, ob tem, da so kritiki pogosto na akademskih, poslanskih in podobnih plačah ...
Kot da ti intelektualci in aktivisti ne bi brali Foucaulta - o katerem učijo in ki ga pridigajo - ki je tako dosledno opozarjal na to, da se oblast v ključni meri reproducira tam, kjer ni očitna. Recimo v profesorskih kabinetih, publicizmu, ljubljanski občini in malomeščanski alter kulturi nič manj kot v katarski kraljevi družini ...
Religija je najprej intimna stvar, a v tem intimnem se razrašča javno. Zaradi tega boste lahko rekli; “poglejte tega muslimana, kako je večkrat koleričen, samovšečen. Tipično zanje.” Priznal vam bom ti hibi in repliciral, da ju verovanje blaži, ne pa krepi. Govoriti s pozicije verovanja je vedno znajti se v neki ad hominem situaciji.
Religija je tudi instanca upora proti stanju dovršene negativne dialektike razsvetljenstva, o kateri sta pisala Horkheimer in Adorno. V njem so vsi pojavi zreducirani na določene formule; matematična formula je komplementarna občemu mestu kot formuli realpolitike in vsakdanjega življenja. V svetu, ki odseva v popolnoma obvladani naravi, raznolikost religij ne pomeni več nič, ritual je znak šibkosti. Zamenjali smo religiozni organizacijski princip za poznorazvetljenskega. Bežimo od tistega, od česar smo se odvrnili. To, kar smo pustili za seboj, pa vdira k nam z migracijami. V vsesplošni polizobraženosti, ki jo zahteva sodobna delitev dela, v vsesplošnosti občih mest-formul, se redi naša paranoja. Nestrpnost do verovanja je presegla nestrpnost do neverovanja. Strinjam se z izjavo Gorazda Kocijančiča, ki je pred leti primerjal antikatolicizem z antisemitizmom. Antikatolicizem pa je v veliki meri že zamenjalo antiislamstvo. Vse to je del skupnega procesa.
Religija je razdvoumljena. Vsi si lahko željo po zaničevanju in enotnosti potešimo nad religijami (predvsem monoteističnimi). Poglejmo pa, kako je še vedno dvoumna zame. Nasprotujem denimo financiranju džamije s strani katarskega režima. Nasprotujem temu, da se je islamska skupnost Slovenije pred referendumom opredelila proti družinskemu zakoniku. Vendar strani islam.si, ki pljuva po homoseksualnosti, ne upravlja uradna islamska skupnost, kot se zdi po nekem predsodku, temveč zelo marginalizirana vahabitska skupina. Imeti jo za reprezentativno glede stališč uradne islamske skupnosti je podobno kot imeti za reprezentativno delovanje ISIL-a in pomeni nasesti njihovi vehementni propagandi.
Nasprotujem burki kot sredstvu represije in podpiram burko kot sredstvo emancipacije. To pišem v Sarajevu, kjer so muslimanke v vseh tipih oblačil; od burk (večinoma Arabke), do hidžabov do casual “zahodnjaške” mode. Rut mnoge ne nosijo v znak izključitve iz javnega, temveč v znak vključitve vanj; tudi iz protesta proti sodobnim oblikam imperializma, katerega žrtev so med drugim periferne evropske populacije in v zadnjih petindvajsetih letih nepregledne množice muslimank in muslimanov. Nova dvoumnost. Naprej: sem za ohranitev sekularizma in proti vmešavanju klera v realpolitično življenje, vendar nikakor nisem za ločitev religije od politike. Ta gre vštric z ločitevijo politike od ekonomije v kapitalisitčni državi, obenem pa religija zajema neko totalnost eksistence, katere ključno vprašanje je vedno vprašanje politike. Religija je a priori politična, podobno kot je a priori politična filozofija.
Študiozno, vzporedno z islamsko kulturno zgodovino, se ukvarjam z interpretacijo Korana. Nekaj vem o tem. To vedenje vključuje tudi vedenje o tem, da je odlika islama v tem, da ga tvori več islamov ter o tem, da nimam verskega razloga za nestrpnost do kvir populacije. Večkrat sem se zavzemal za njene pravice. V skladu s tem sem na referendumu glasoval ZA. Ko sem se odpravljal na volišče, sem rekel svoji verni najbližji sorodnici brez pravice glasovanja, da bom glasoval ZA, to pa tudi zato, ker vem, da se lahko jutri zgodi referendum tudi proti nam. Najbližja sorodnica me je podprla.
Sam sem kljub verovanju in investiciji v islam še vedno na poti do njegovega polnega prakticiranja. Moja najbližja sorodnica, kot številni drugi s podobnim pogledom na svet in s podobno osebno zgodovino, pa so brez džamije že desetletja. Zdi se, da je brez katarskega denarja ni bilo mogoče zgraditi. Tudi to je ena od dvoumnosti. Tako dvoumna kot islam prej in zdaj pa je tudi njegova prihodnost: nedavno je Ludovic-Mohamed Zahed, imam in poročen gej iz Pariza, pozival k uveljavitvi homoseksualnih porok znotraj islama. Zakaj se redefinicija homoseksualnosti ne bi mogla jutri zgoditi tudi v ljubljanski džamiji?
*****
Nekaj povezav, ki vključujejo nekaj možnih poti k temu:
http://www.well.com/user/queerjhd/
http://islamandhomosexuality.com/
https://www.theguardian.com/commentisfree/belief/2012/nov/26/paris-gay-f...
