Je že tako, da smo včasih malce nezadovoljeni in je treba tu pa tam glede te ali one reči malo pojamrati, ponavadi zaradi tistega, česar ni. Če bi to bilo, se slej ko prej najde kaj drugega, kar fali, ali pa nepotešljivo pizdimo zaradi pričujoče nezadostnosti. Ali česarkoli narobnega, bodi manka ali prenasičenosti. Skratka, v duhu pravkar izgovorjene problematike našega dekadentnega prvega sveta se bomo skladno z letnim časom lotili t. i. poletne scene.
Kje začeti, ko pa je toliko enega dogajanja vsepovsod, skoraj se vsega skupaj na sebi ne da pregledati, niti se ne da nam kot prečesevalcem. Saj televizija vsak večer poka po šivih od poletnih gostov, napotil in navodil, kam, zakaj, kako, s čim, javljanj v živo iz poslednje vukojebine v domovini in širše. Vse kipi od kreativnosti in vse se trese od hlepenja po njeni konzumaciji. Kot je športna prireditev najjasneje vidna pred ekranom, je morda še najboljša strategija ostati doma, prek zijanja vpiti sleherni delček vsega, da ja ne bi česa zamudili.
Pa niti ni treba podajati posameznih momentov, npr. povsem zbeganih postrvi in ptičkov na tolminskem sotočju, ki se vsak teden čudijo, kako se menjajo subkulturna, muzikalna, ustvarjalna, vobče človeška vesolja, ki pa so si v svojem bistvu tako zelo zapravljivo, toksikirajoče in razgrajaško podobna. Ne, dovolj je iti na en špancir po sijoče zloščenem središču naše prestolnice. Kaj takega. Od dogajanja se vam bo zavrtelo pred očmi.
Verjetno ni bilo v nobenem drugem mestu na tako malem prostoru toliko enih zgoščenih kreativnih kreatur. Ker z vsem spoštovanjem do veličine najlepšega mesta na svetu, plac je precej majhen. A kot da hoče svoj kvantitativni manko nadomestiti s količino pouličnega rompompoma. V centru kratko malo ne moreš več v miru spiti pira. Po vsej sili ti zmerom nekaj sili v uho. Ker so poulični muzikantje nameščeni na približno vsakih trideset metrov, si tako pravilom deležen razglašene polifonije dveh ali več različnih godbic.
Pa pocestni teatri, breakdancerji, festivalski odri, zaprta Aškerčeva, tekme kajakov, žive literature, premične žurke na makaloncah, nebuloze Zmaga Modica in seveda oni že slavni neumorni harmonikar pri Tromostovju, ki je narodno nošo zamenjal s poletno ribiško in se ne pusti motiti pri Golici, tudi če se ga zaradi deset metrov stran oddaljenega nabijaškega ozvočenja ne sliši pol kurca. Tako, odstavek, da v miru zadihamo.
Jah, ni kaj, dogaja, vse preveč dogaja. Nonstop je treba nekam hoditi, biti deležen in udeležen pri nečem, izogibati se početju ničesar in zmerom prisostvovati temu ali onemu dogodku. Kot bi se bali miru, dolgčasa, kot da te bo požrlo, če se boš prepustil zgolj lastni tihi, umirjeni refleksiji, brezdelju, kot da ves smisel zavisi zgolj od tega, da nekje si. Kot da, če nikamor ne greš, živiš brez veze in si brezvezen. Na kateri festival, kulturno prireditev greš, je postalo isti jajc, kot kje boš za novo leto.
In skoraj ni več stvar izbire, happeningi goltajo vse, kot je bojda vsak nov rojen zemljan hočeš nočeš za toliko in toliko zapufan. Ne moreš ne biti tam. Kino je požrl zvezde, jezera, parke in kras. In ni videti, da bi kaj kmalu pojenjalo. Kolikor je enega jamranja o kulturi in ustvarjalnosti, pa da ju država in mi vsi premalo cenimo in kaj vem kaj še, bi rekel, da en mimogredoč prelet čez stvarnost priča o nasprotnem: nikoli še ni bilo tolikšnega precenjevanja.
Pa da ne bomo samo jamrali, na hitro še en nikakršen predlog. Kaj ko bi organizirali npr. antifestival niča, kjer bi se brez programa, brez nastopajočih, brez džumbusa, brez denarja in brez šanka za brez veze zbrali brezvezneži in skupaj ne počeli absolutno ničesar. Si predstavljate? Kam greš? Nikamor. Kaj boš tam? Nič. S kom greš? Z nikomer. Greva skupaj? Ajde. Kdo pa si? Nihče.
